Ali ga sploh potrebujemo? Ali potrebujemo klasični strankarski sistem, da bi izbrali zastopnike občanov? Ali stranke res predstavljajo volilce? Ne morejo. Vsi njihovi člani so zanemarljiva peščica volilnega telesa, večina članov itak o ničemer aktualnem ne odloča, le vsake štiri leta volijo svoje lokalne predstavnike, ti pa vodstvo. Torej nekaj deset strankarskih funkcionarjev nikakor ne predstavlja volilnega telesa, čeprav se obnaša, kot da ga predstavlja. Država je ugrabljena že s tem dejstvom. Torej s samim volilnim predstavniškim sistemom. Da predstavniki in funkcionarji strank skrbijo predvsem za dobrobit sebe in svojih klientelnih mrež, pa vsak dan vidimo v živo v realističnem šovu. Ni problem le v tem, da brezsramno kradejo (seveda na legalen način), ampak predvsem v tem, da tudi po treh desetletjih lastne države ta še vedno ni moderna, odprta, demokratična in napredna, senzitivna za dejanske potrebe ljudi. Da ni politične in pravne kulture, da zato ni zaupanja in spoštovanja in da stranke ne vedo, kaj je skromnost in spodobnost – vodilne stranke nas nagovarjajo iz bogataških vil in nam razlagajo, da nas najbolje zastopajo.

Ali res potrebujemo takšno staromodno organizacijo izražanja volje tako majhne populacije? Prav zaradi preživete predstavniške »demokracije« prihaja povsod po svetu do protestov občanov. Občanov, ki protestirajo proti tistim, ki so jih nedavno demokratično izvolili in ki so naslednji dan po volitvah obrnili ploščo le sebi v prid.

Menim, da je prišel čas, ko lahko preživeto in izpeto strankarsko ikonografijo zamenjamo za boljši in naprednejši model, za dejansko predstavniško demokracijo, brez strank in stroškov ter ikonografije, ki je z njimi povezana. V volilnih okrajih bi (najbolje) naključno izbrali predstavnike, ki bi bolje predstavljali svoje okolje, saj ne bi imeli nad seboj strankarskih šefov, o katerih vedno kaj novega izvemo in ki so glavni organizatorji državnih ugrabitev in kraj ter nespodobnosti. Nikakor ni problem le desnica, problem je tudi tisto, kar se ima za nekaj v sredini in ima eno nogo na levi strani in drugo na desni. Le spomnimo se ubogega Mira Cerarja, kako smo mu zaupali, in kako se sedaj v strup sprevrača vse, kar je iskreno dobrega želel storiti v politiki. Takih in podobnih zgodb ne potrebujemo več, so preživete. Lahko obrnemo nov list in postavimo politiko na racionalno, strokovno podlago, ne več na strankarsko ikonografijo in rumeni tisk. Na način, da bodo pri tem sodelovali le sposobni in pošteni ljudje.

Seveda nove demokracije ne bodo organizirali politiki niti predsednik države, ampak si jo lahko izborimo le uporniki, demonstranti, z javno pobudo. Bodisi z manifestom, bodisi z zahtevo po referendumu, bodisi s peticijo, pribito na vrata parlamenta. Zahtevo po odprtem, modernem, odgovornem in transparentnem sistemu odločanja in delegiranja, po soupravljanju, participaciji, po podružabljanju politike.

Torej, odločimo se, za kaj protestiramo in kaj želimo in predlagamo. Če tega ne bomo storili, bodo demonstracije prišle v zgodovino kot ulični kraval levih, ker so na oblasti desni – brez dodane vrednosti. Je to res največji možni domet? Je res tako majhna naša samozavest?

Bojko Jerman, Dolsko