Izjave po vrnitvi v »staro« in normalno (?) življenje so počasi, po vseh izrednih zdravstvenih ukrepih, kadrovskih zamenjavah, ki jim mimogrede ni videti konca, omalovaževanju in maščevanju novinarjem ter nadaljnji razgradnji demokracije, poskus ohranitve starega. Počasi se kaže, da besede in napisano ne zadostujejo več.
Oblast je, kot predstavnik ljudstva, lahko napredna ali pa nazadnjaška. Tej oblasti je treba dati vedeti, s kakšno sliko naj se pogledajo v ogledalo življenja in zgodovine. To ogledalo so si oblastniki sami nastavili v Macesnovi dolini, na Brdu pri Kranju, v Mariboru in Ljubljani, na Kolpi, pa tudi v Bruslju in drugje. Politična siamska dvojčka Borut Pahor in Janez Janša, ki se tako odlično ujemata že več kot 30 let, počasi ne zadostujeta več za premik te družbe v neko novo pozitivno in napredno smer. Nasprotno, sta ogledalo države, ki ob podpori vseh tistih, ki ne želijo sprememb, poskušata ohraniti status elite na oblasti in preprečiti vse potrebne spremembe v družbi.
Da pa ne bi personalizacija – ali da ne bi kdo mislil morda celo, da gre za demonizacijo – samo teh dveh navedenih siamskih dvojčkov prevladala nad težnjo po nujnih spremembah, naj vseeno omenim, da je odgovornost za današnje stanje več ali manj porazdeljena na vse dosedanje oblastnike v obdobju po osamosvojitvi. Čas je pokazal, da elita ni imela in nima prav. Zato so nujne in potrebne spremembe. Tako volilne zakonodaje kot nekaterih drugih sistemskih rešitev. In to ne nekritično kopiranje, kot so tedanjo Sovjetsko zvezo denimo kopirali takratni oblastniki leta 1945, ali pa kot so po letu 1991 skušali kopirati ravnanja ZDA. Oboji so dokazali, da kopiranje ekstremističnih in koristoljubnih ravnanj teh držav ni dobro za Slovenijo.
Zakaj se ne bi zgledovali po islandskih in drugih skandinavskih ter švicarskih rešitvah? Brez razdeljenosti na leve in desne. Nekatere rešitve bi lahko uresničili takoj. Seveda pa ne z nazadnjaškim razmišljanjem naših siamskih dvojčkov in vseh njihovih podpornikov na vseh področjih življenja.
Menim torej, da ima tudi nekritično čaščenje vsega tujega, kot tudi čaščenje pohlepa in BDP, svoje limite. In ti so v brezposelnosti, revščini, izkoriščanju, hlapčevstvu, zaničevanju drugih ljudi in živih bitij, uničevanju narave in poveličevanju lastne večvrednosti pa še čem.
Vsekakor pa so različne ovire, kot so poblaznela oblastnost, nacifašizem, stalinizem, kolonializem, imperializem, kakršna koli verska zadrtost pa še kaj, tiste oblike, ki zaslužijo ničelno toleranco našega odnosa do teh pojavov. Kadar koli in kjer koli ter ne glede na to, katera imena stojijo za tem. Slovenska ali tuja.
Čeprav nekateri očitno ne berejo, ne mislijo, ne spoštujejo kulture in ne upoštevajo predlogov, naj omenim, da je tisto, kar resnično šteje, čedalje večja množica ljudi, ki mislimo pozitivno.
Miloš Šonc, Grosuplje