Obsežni požari so bili lansko leto v Indoneziji uničujoči. Strupena megla se je razširila po jugovzhodni Aziji, zapirali so letališča in na stotine šol, hitre spremembe pa so botrovale tudi diplomatskemu sporu z Malezijo. Požari so takrat uničili ključne habitate in prispevali k dvigu števila respiratornih obolenj v okolici, gospodarstvo pa naj bi utrpelo za najmanj 5,2 milijardi ameriških dolarjev škode.
Ker je letošnje leto zavito v soočanje in preprečevanje okužb z novim koronavirusom, je v državi prisoten strah, da bo preventiva letos še slabša kot lani in bi se uničujoči požari znali ponoviti. »Običajno nas skrbijo junijske vremenske razmere, letos pa smo si malo oddahnili, kar pa ne pomeni, da smemo izgubiti našo pozornost, ko se bo bližal vrhunec suhe sezone v avgustu,« je za Guardian povedal indonezijski minister za okolje in gozdarstvo Siti Nurbaya. »Vsi moramo ostati pozorni,« je dejal in potrdil, da so umetni dež v preteklih mesecih že uspešno uporabili na območjih, ki predstavljajo višje tveganje za uničujoče požare.
Pri umetnem dežju gre - bolj kot za ustvarjanje umetnega dežja - za proces sprožanja naravnih dežnih kapelj, ki se sicer ne bi izlile. V mimobežne naravne oblake po navadi pošiljajo solne mehurčke, ki naj bi sprožili naravne padavine.
Požare najpogosteje sproži industrija
Gozdni požari so na tamkajšnjih območjih večinoma vezani na krčenje gozdov - te krčijo s sežiganjem in tako pridobivajo obdelovalne površine, predvsem za gojenje palm, iz katerih izdelujejo dobičkonosno palmovo olje. Okoljske aktivistične skupine pogosto pritiskajo na oblasti, naj za podjetja, ki pridelujejo celulozo in palmovo olje, uvedejo strožje kazni - sploh za tista podjetja, ki so na svojih pridelovalnih površinah že doživela požare.
Od leta 2015 dalje je bilo proti omenjenim podjetjem, ki so s svojimi dejavnostmi povzročila požare, vloženih petdeset civilnih tožb, enajst od njih je doživelo epilog, kažejo podatki Jakarta Post.
