Lov (The Hunt, Craig Zobel)
Film newyorškega režiserja Craiga Zobla naj bi izšel že lani septembra. Ameriško javnost je v oči zbodlo provokativno izhodišče, po katerem liberalci za šport pobijajo desničarje. Z loki, granatami, puškami in petkami, če je treba. Smrtonosni paintball, Igre lakote, Battle Royale. Zgroženi so bili tako eni kot drugi. Donald Trump je »liberalni Hollywood« obtožil sejanja razdora, nasprotni pol pa je bil živčen v pričakovanju poveličevanja republikanstva. Ni pomagalo, da je napovedani izid sovpadel z dvema množičnima strelskima pohodoma v ZDA. Za nameček je letošnjo premiero nato zamaknila še koronakriza. Ni bilo usojeno, tresla se je gora, dobili smo ceneno satiro, ki skuša udrihati po obeh straneh. Po liberalcih in konservativcih, po eliti in malih ljudeh, po občutljivih snežinkah in rasistih. Črna življenja štejejo proti Naredite Ameriko spet veliko. A namesto razburljivega žanrskega izdelka, v katerem je veliko pretiranega nasilja in smešenja politike, smo dobili filmski dolgčas in vsebinsko površnost. Namesto ogabno prikupne eksploatacije in križanja demagoških skrajnosti banalen niz karikatur in stereotipov. Tu ni globine ali posebnega uvida, še hrvaški statisti so plačani po tem, kolikokrat migrantom rečejo »ajde«. Nepovezana tviter greznica.
Kubanskih pet (Wasp Network, Olivier Assayas)
Pilot René nekega havanskega jutra poljubi svojo ženo Olgo, stisne otroke, sede v rumenega dvokrilca ter zbeži pred revščino in režimom. Je le eden izmed Kubancev, ki so prebegnili v Miami, kjer so se kasneje pridružili proticastrovskim organizacijam. Kubanskih pet je zgodba o – uganili ste – petih kubanskih političnih zapornikih, ki so jih Združene države Amerike konec devetdesetih zaprle zaradi vohunjenja in umorov. Olivier Assayas je film o vohunih, ki zapirajo vohune, let med ameriškim imperializmom in kubanskim komunizmom režiral po knjigi The Last Soldiers of the Cold War izpod peresa brazilskega novinarja Fernanda Moraisa. Spremljamo dvojne in trojne špijonske igre, teroristične napade, podradarske prelete, nekaj trgovanja z mamili, v tem času pa pobližje spoznamo osebna življenja vpletenih. Kubanskih pet je zadržana, umirjena, resnejša verzija letalske drame Barry Seal: tihotapec, v kateri se namesto Toma Cruisa v soncu kopajo Penélope Cruz, Édgar Ramírez, Wagner Moura, Gael García Bernal in Ana de Armas. Zanimiv zgodovinski vpogled v obdobje in politične odnose, a tudi triler, ki v zasledovanju novinarske temeljitosti pozablja žanrski imperativ napetosti in bi mu lahko na montažni mizi odrezali kakšno minuto več.
Izven igrišča (The Way Back; Gavin O'Connor, Brad Ingelsby)
Izven igrišča je drama o trenerju, ki po treningu nikoli ne pozabi zaviti na pivo. O nekdanjem srednješolskem zvezdniku, ki je pri štiridesetih ločeni gradbinec. O človeku, ki ga je osebna tragedija pahnila v alkoholizem, alkoholizem pa mu je pokvaril odnose s prijatelji in svojci. Že videna pripoved o tem, kako vztrajno alkohol ruši svet posameznika, je prvi film Bena Afflecka v štirih letih. Nič posebnega, če ne bi kalifornijski igralec nekaj podobnega doživljal v zasebnem življenju, ko se je ločeval od dolgoletne partnerice Jennifer Garner. Izven igrišča je torej klasični hollywoodski comeback. Vstajenje od mrtvih, če hočete. Kot ogromen tatu feniksa na hrbtu 47-letnega zvezdnika, ki so ga na plaži ujeli neumorni paparaciji. Preporod, osebna renesansa. Ne, Afflecka res ne moti, da vsi govorijo o tem, kako pravzaprav igra samega sebe, pač pa je to zanj nekakšna terapija. Bil je Daredevil, pa se je vrnil z oskarjem, bil je Batman, pa je znova pregnal svoje demone. Je človek, ki zna reševati svojo kariero. Kot John Travolta v Šundu, kot Mickey Rourke v Rokoborcu, kot Robert Downey v Iron Manu. In zato je tale kvazi športna drama pravzaprav gledljiva, ker sicer bi brez težav romala direktno na spored televizijskega vikend programa.
Naprej (Onward, Dan Scanlon)
Če kaj, potem si v kinu velja ogledati novo Pixarjevo mojstrovinico Naprej. Vrhunski animacijski studio zna pregovorno iz nič ustvariti čudežne, fantastične svetove in jih hkrati obložiti s povsem vsakdanjimi tegobami in veseljem. Svet škratov, zmajev, morskih deklic, samorogov, palčkov, kentavrov ter bitij drugih oblik in sposobnosti je pozabil na čarovnijo in namesto nje začel uporabljati mobilne telefone, toasterje, kosilnice, letala in avtomobile. Zveni znano? Čarovnija je kajpak le prispodoba za tisto, kar je v resnici pomembno v življenju, in opozorilo, naj na to čim manj krat pozabimo. Hkrati pa je prav čarovnija tudi gonilo zabavne pustolovščine najstniških vilincev Tiana in Marlina, ki želita za en dan obuditi svojega preminulega očeta. Lajtmotiv prikupne animiranke je sicer izpeljanka klasičnega reka, ki pravi, da je najbolj pomembno navadno vseskozi pred našim nosom, je pa tudi odličen primer, kako iz preproste ideje narediti nekaj več. Cmok v grlu zagotovljen. Ne pozabite otrok.
Prebadanje (Piercing, Nicolas Pesce)
Christopher Abbott, nesojeni dvojnik Kita Haringtona iz Igre prestolov, je oče in mož po imenu Reed, ki ga spočetka vidimo kontemplirati, kako bi s šilom za led pokončal svojo novorojenko. Ko si vendarle premisli, je na vrsti naključna prostitutka Jackie v izvedbi Mie Wasikowski. A našemu zblojenemu družinskemu človeku kljub temeljitim pripravam na krvne igrice vse vendarle ne steče po načrtih in igra mačke z mišjo se obrne na glavo. Ko govorimo o komercialni kino ponudbi, je adaptacija istoimenskega kratkega romana Ryuja Murakamija iz devetdesetih posebna in predvsem nepričakovana specialiteta. Delo režiserja Nicolasa Pesceja se je za povrh na velikem platnu premierno zavrtelo že na predlanskem festivalu Sundance. Lynchevska nočna mora, ki se jasno in glasno priklanja italijanskemu filmu giallo iz sedemdesetih, ni nekaj za vsak okus. Pa ne zato, ker bi bila tako šokantna kot nemara namiguje opis dogajanja, temveč zaradi vsebinskega manka, ki serijskega morilca osmisli s pomočjo travmatičnega odnosa z materjo. Ker tega pa res še nismo videli. Na srečo vrzel dobro, a seveda ne v popolnosti, nadomesti izdelan vizualni slog ekspresionističnih kontrastov, elegantnih montažnih rezov in zapeljivih interierjev, kjer med drugim vidimo tudi stacionarni telefon podjetja Iskra. Erotična uganka, ki se spogleduje s seksploatacijo, a na meji med užitkom in bolečino pove in pokaže premalo.
