»Dobre zgodbe, slabo življenje, pravijo,« pove On. »Kako slabo mora pa bit?…Da je slabo?« vpraša Ona. »Po mojem sploh ne gre za to, kako slabo je. Po mojem najslabše sploh ni takrat, ko je res slabo. Najslabše je, ko je tako nekje vmes,« meni On. Tako nas v dramo Žalostinke vpne dramatik Jernej Potočan, s tekstom, ki je mestoma apokaliptičen, mestoma tragikomičen in govori o (ne)zmožnosti soočanja sodobnega človeka in družbe »mladih in nemirnih, lepih in uspešnih« z občutki najhujše potrtosti in tesnobe.
Vrata za spremembo
To so izseki iz življenja utrujenih neznancev, ki jih povezuje prav največja javna skrivnosti – žalost, najsi bo zaradi starosti, osamljenosti, brezposelnosti ali revščine. A kaj, ko vsi vemo, da žalost sodi v zasebnost in jo lahko z drugimi delimo le izjemoma. V primeru Žalostnik v zanikrnem polkletnem baru, kamor nihče – ne Pogrebnik, ne Starka, ne Nema punca… – ne zaide pomotoma. »Obstajajo neke norme, ki naj bi zagotovile občo srečo, oblike nesreče pa so enostavno reducirane na pomanjkljivosti osebnostnih struktur posameznikov, ki naj bi jih ti (za štirimi stenami) reševali s priročniki za samopomoč. Ta redukcija onemogoča transformativni potencial žalosti znotraj družbenega organizma,« o svoji motivaciji za pisanje razlaga Potočan.
Absurd logike »fake it, till you make it« (pretvarjaj se, dokler ne bo postalo resnično) je zato v Žalostinkah prignal do skrajnosti – do (družbene) apokalipse. »Zbral sem nabor nesrečnih likov, ki imajo pred očmi 'konec sveta', pa se tega istega sveta še vedno vztrajno oklepajo. Strah jih je namreč, da bi njihovo izražanje žalosti družba razumela kot njihov osebni neuspeh.«
S humorno distanco
Režiser Jan Krmelj opozarja, da je cikličnost tega teksta zaradi tehnike montiranja prizorov nemara celo bolj primerna za filmsko kot odrsko uprizoritev. Drama nima enega vrha ali preloma, ker ga vsebuje vsak posamezen prizor, razen loka med prvim in zadnjim prizorom tudi neposredne povezave med liki, ki jih bodo upodobili Bernarda Oman, Mia Skrbinac, Matic Lukšič, Jaka Lah, Boris Kerč in Jernej Gašperin, ni.
»Povezava med prizori poteka kot neko mehko, melanholično potovanje po pol jutranji pol nočni pokrajini. Like določata le starost ali funkcija, igralcem je na voljo nekakšno poistovetenje z arhetipom, ki si ga vsakič izberejo,« pojasnjuje režiser. Kot pravi, denimo Bernarda Oman najprej igra Starko, nato Uslužbenko na pošti, potem dementno Staro žensko v lokalu, pa se njene vloge prek gledališkega dogodka neobvezujoče povežejo v eno, kot bi bila vse to ista oseba v različnih časih.
Jerneju Gašperinu je pripadla vloga pol klovnovskega pol mefistovskega lika, ki bo občinstvo vodil skozi prizore in ob močni glasbi Luke Ipavca skrbel za melanholičen ambient. A uprizoritev ni »težka, saj gre, kot dodaja Krmel, »za zelo radikalna nihanja med tem, da se zgodi nekaj strašnega in nekaj komičnega v kratkem času. Humor ima v skoraj vsakem prizoru potencial, da nas osvobodi tesnobe.«
