Prvi bi treniral bivše stanovske kolege, drugi bi turistične delavce učil manir. Eden bi skrbel za duševni mir naroda, ki ga zdaj, po nemarnem, vznemirja tolpa nediscipliniranih pisunov in presstitutk, predvsem tistih, ki domujejo v javni hiši, drugi bi skrbel za dobro počutje potem, ko bodo dokončno padle maske in se bodo rekreativci, naveličani kolesarjenja po mestnih ulicah, spet izgubili v gozdovih.

Kriza nam je znova pokazala, kako ranljiv, majav in gnil je sistem, ki se je še včeraj zdel večen.

Apologeti prostega trga so pred krizo vpili »manj države« in dokazovali njeno neučinkovitost. Socialne države, ovire za najbolj podjetne, se je bilo po njihovem trdnem prepričanju treba znebiti, jo razgraditi in ji preprečiti intervencije v podjetniški svet. Tako do krize.

V času krize pa, glej ga zlomka, so glasovi zoper močno in učinkovito državo potihnili. Še več, najbolj glasni med njimi, ki so še včeraj zahtevali umik države iz gospodarstva, zdaj grozijo s štrajki, če jih ta ista država ne usliši in jim odreče podporo. Štrajkali bi in pozabili, da so še nedavno štrajkajočim očitali neodgovornost in jih zmerjali z lenuhi.

V (z)družbi, ki se je zdela odgovorna le sama sebi, tam, kjer so najbolj brutalni zagovorniki svobodnega trga izropali vse, kar se je v imenu svobodnega podjetništva dalo upleniti od nekdaj skupnega družbenega premoženja, danes prisegajo na državo in na njeno solidarnost, in ta jih je uslišala, vedoč, da bomo zapitek tako in tako plačali vsi.

Ampak gospoda moja, mar to ne diši po socializmu? Kje sta zdaj prosti trg in svobodna pobuda? No, ja, če se v stiski pomaga bogatim, zagotovo to še ni socializem. V socializmu se pomaga vsem. Tega pa nočemo, mar ne?

Po mnenju mnogih je najbolj zdrava družba na tem božjem svetu tista, ki politično-gospodarski oligarhiji omogoči neslutene dobičke, v slabih časih pa jim, v imenu človečnosti in solidarnosti, pomaga plačati zapitek. Zlobni jeziki bi rekli, da bogati, za razliko od vseh drugih, že živijo v socializmu.

Po (pre)vladajoči teoriji je vse, kar moramo narediti deprivilegirani, to, da razumemo težave ubogih bogatunov, banksterjev in borznih mešetarjev in jih podpremo v njihovih naporih za lepši jutri. Po doktrini večnega napredka in rasti moramo samo potrpežljivo čakati dan, ko bo postala vsa družba dovolj bogata in pripravljena na spremembe in bodo tudi bogatuni razumeli nekaj malega o univerzalni socialni pravičnosti, solidarnosti, vzdržnosti in skromnosti in dovolili, da tudi drugim kaj malega kapne z njihovih debelih računov.

Izkušnje žal govorijo nekaj drugega, česar guruji vsemogočne podjetnosti ne opazijo: bogastvo, ne glede na to, koliko ga je v posameznih šapah, nikoli ne dohaja pohlepa.

Luštno pa je videti, kakšen čudež naredi nekaj skupinske rekreacije na kolesih ali trenutek, ko se vsi, ki ne morejo več dihati, usedejo in ustavijo stroje. Malo strahu spreminja svet hitreje kot vsa potrpežljivost in uvidevnost skupaj.

Ironično je, da najbolj brutalna militantna desnica, ki razžaljene in zaskrbljene protestnike zmerja s salonskimi socialisti, skupaj s kameleoni med njimi, v skrbi za lastno preživetje uporablja, skregano z njihovimi lastnimi načeli, kot najbolj učinkovito sredstvo proti krizi prav orodja osovraženega sistema. Razumljivo, v sili še hudič muhe žre.

V hudih časih smo baje vsi v istem čolnu, ne brigajo pa nas tisti, ki jih ne spustimo vanj, in ni milosti za tiste, ki jih mečemo iz njega. Kriza očisti celo spomin: pozabljeni so prekurjeni tovornjakarji, mobingirani delavci, čudni prevzemi, zgodbe o korupciji, afere, pozabljeni so izgubljene pravice in svoboščine in življenja odvečnih po domovih, pozabljeno je vse, kar nam krade duševni mir in ubija dostojanstvo.

Predsednik nas je ta teden spomnil na okroglo obletnico svoje tekme za prestiž, ki jo bojuje z večnim tekmecem. Njegovo orožje je instagram, tekmec je prvak med bevskači. On se obeša po ograjah, drugega skrbi morala medij(c)ev. Skupno jima je le to, da drug brez drugega ne moreta in ne preživita.

S Petrovega trga pa odzvanja slaboten Frančiškov glas, ki pravi, da štejejo življenja več kot dobiček.

Emil Brence, Bled