Perspektiva je sicer tokrat obrnjena: če se je 6 ukvarjala predvsem z odzivi okolice na nameravano naselitev šesterice mladoletnih migrantov v kranjski dijaški dom, skozi katere je izrisala širšo sliko razmer(ij) znotraj slovenske družbe, se Gejm osredotoča na konkretne usode razseljencev, zlasti na enem samem, točno določenem odseku njihove poti iz nekdanjih domovin proti evropskemu »raju« – na zadnjih sto kilometrov, ki jih ločijo od Bosne do (ne)uspešne vložitve prošnje za mednarodno zaščito znotraj schengenskega območja. Azil je tudi končni (četudi vseeno začasni) cilj »igre« iz naslova, v katero se podajajo migranti – igre, polne preprek in nevarnosti, katere (nepisana) pravila so precej drugačna od veljavne evropske zakonodaje ter vsebine mednarodnih konvencij in ki jo na svoj način »igrajo« tudi uradni organi, ko zanikajo kakršne koli nepravilnosti pri svojem delovanju, vključno seveda s slovenskimi; igre, zaznamovane s strahom, trpljenjem, cinično samovoljo oblasti in sistematičnim policijskim nasiljem, ki se običajno konča z (nelegalnim) izgonom nazaj v Bosno – in v kateri lahko izgubiš še zadnje ostanke že tako borne osebne lastnine, zdravje ter celo življenje, vendar se ljudje, ki pač nimajo druge izbire, vanjo vselej znova podajajo.
Predstava temelji na poročilih nevladnih organizacij, ki so za uprizoritvene potrebe preoblikovana v prvoosebne pripovedi; uvodnemu navajanju vsakokratnih okoliščin (datum, lokacija, število ljudi in njihova starost, vrste nasilja, ki so jih doživeli) sledijo pričevanja brezimnih posameznikov, v katere se izmenično levijo nastopajoči (Primož Bezjak, Sara Dirnbek k. g., Maruša Oblak, Matej Puc k. g. in Vito Weis). Kronološko razvrščene zgodbe so si sorodne v opisih mučne brezizhodnosti položaja, v katerega so zataknjeni protagonisti, enako po njihovih spominih na surovost policije in »preslišane« namere po prošnji za azil, po drugi pa premorejo tudi osebno noto, ki te usode približa gledalcem. Nizajoče se izpovedi se postopno nalagajo druga na drugo, kot se na igralni površini (v scenografiji Igorja Vasiljeva so tla prekrita z zemljevidom ozemlja med zahodno Bosno in slovensko-italijansko mejo) polagoma nabirajo razni predmeti, ki tako ali drugače ilustrirajo posamične epizode (slušalke, spalna vreča, razbit telefon, zoglenela oblačila, zdrobljeni krekerji…), te pa medtem postajajo vedno bolj srhljive (dramaturška sodelavka je bila Katarina Morano) – in pretresljive.
Vsaj del tega učinka zagotovo izhaja iz premišljene »skoposti« uprizoritvenih sredstev; vsebini primerno je namreč dogajanje na odru v osnovi zreducirano na »človeka, ki govori« (kar je pogosto tudi še edino, kar je ostalo številnim migrantom), hkrati pa se tematika gledališko zrcali tudi v stopnjevanem ponavljanju »enakega«, kar gledalca morda izčrpava na podoben način kot migrante začarani krog, v katerega so ujeti. Toda to pač ni predstava, ki bi želela biti prijetna – v resnici se začne ravno skozi omenjeno »togost« odstirati tudi spoznanje o popolni brezbrižnosti »sistema« do pravnih in etičnih načel, ki se vse bolj razrašča tudi na našem lastnem pragu.
