Starejši ljudje so v mnogih deželah osnova kulture naroda. Tega pri nas že dolgo ni zaznati, saj jih neprestano izločamo iz družinskega in družabnega življenja, edino, kar še šteje, je njihova morebitna zapuščina.
Ravnokar smo bili priča temu, kako starejši postajajo breme družbe, označuje se jih kot neprofitne, odslužene, nezanimive in vredne pozabe. Menda si dandanes mlajši zaslužijo bolj in več. Nekdo je celo zapisal, da so se morali v času epidemije mladi vsemu odpovedati, da so lahko zaščitili svoje babice, dedke, stare tete in strice. Menda je bila mlajši generaciji zaradi tega odvzeta možnost izobraževanja, kulture, športa, potovanj, ostali so brez medsebojnih stikov… Neverjetno, odpovedovanje je trajalo cele tri mesece. Res, veliko so žrtvovali in predolgo, cele tri mesece.
Enaindvajseto stoletje, neoliberalizem, razgalja vso nizkost politike in posameznikov, kapitala in skrbi za sočloveka tudi pri nas. Pa kljub temu mislimo, da smo boljši. Srhljivo razmišljanje vzbuja strah, čuti se tendenca po odstranitvi starih in nemočnih, saj niso nobena dodana vrednost več. Edino, kar šteje, je denar, prestiž, več pravic in manj dolžnosti. Kje so empatija, humanost, človekove pravice, medsebojno spoštovanje? Kdo je pozabil, da vsako življenje šteje? Da smo vsi ljudje.
Spomnimo se, kaj vse je ta stara, posušena generacija postorila, da lahko te mlade generacije hodijo v šole, na fakultete, da imajo bolnišnice, knjigarne, opero, kulturo, vlake, letala in, ne nazadnje, da lahko dahnejo svoj usodni da tudi na Havajih.
Stara generacija je postavila temelj. Zato si starih ne drznite pošiljati »na goro«.
Silvija Novak, Ljubljana