»Naše letošnje težave so se naložile na že prej obstoječe porazno stanje,« pravi književna prevajalka Helena Marko o položaju, v katerem se je znašla skupaj z drugimi prekarnimi delavci in delavkami v kulturi. Epidemije je uradno konec, toda kot univerzitetna diplomirana anglistka, sociologinja kulture in diplomantka petletnega študija psihoterapije (transakcijska analiza) še vedno izredno težko dobi delo, čeprav ima 21 let izkušenj s prevajanjem strokovnih člankov, knjig s področja humanistike in dokumentarnih romanov. Kriza se je zanjo ter njene prevajalske kolege in kolegice začela že davno pred začetkom epidemije.
Nizki honorarji in kratki roki
Vrsto let je delala prek avtorskih pogodb, šest let je imela odprt s. p. »Ko sem delala s statusom samostojnega podjetnika, je bilo moje življenje do konca podrejeno delu, delala sem sedem dni v tednu, po 10, 12, tudi 17 ur na dan, nemalokrat pozno v noč,« pravi. Ker kljub vse višjim življenjskim stroškom honorarji za prevode knjig ostajajo nizki, je morala hkrati prevajati še za več prevajalskih agencij. »Njihovo plačilo je bilo mizerno, roki nečloveško kratki, plačila so velikokrat zamujala. Z leti se naučiš prevajati praktično vse, a če nekajkrat zavrneš prevod, ti ne pošiljajo več naročil.«
Zavedala se je, da tak tempo vodi v izgorelost. Potem je lani pozimi za dva meseca in pol zbolela. Tedaj je sklenila, da se bo posvetila le še prevajanju knjig, ne nazadnje je s tem namenom končala tri študije. Načrt se ji ni izšel. Ko je založbo, s katero je več let sodelovala, kot pravi, prosila za dostojnejše plačilo, da ji ne bi bilo več treba prevajati še za prevajalske agencije, so z njo prenehali sodelovati. Izpad dohodka je bil prevelik, zato je morala zapreti s. p. Lansko poletje ji je kulturno ministrstvo odobrilo status samozaposlene v kulturi, a statusa še ni odprla, ker si zaradi stanja na trgu še ni mogla zagotoviti pogodbe za redno sodelovanje z novo založbo.
In potem je prišel 12. marec, ko je Slovenija razglasila epidemijo. Tisti, ki so naročila za prevode knjig dobili že prej, so imeli delo, drugi večinoma ne. Med temi je bila tudi Helena Marko. Kot brezposelna je dobila 150 evrov enkratnega solidarnostnega dodatka, druge pomoči države ni bila deležna. Pravi, da večina založb v času epidemije ni sklepala pogodb za nove prevode knjig, v strahu pred napovedanimi rezi v kulturi pa, da so zmanjšale tudi število načrtovanih prevodov za letos. »Ko pošiljam ponudbe založbam, dobim vselej enako zavrnitev: 'Imate odlične reference in priporočila, vendar ne iščemo novih sodelavcev.'« Čeprav je v teh dneh dobila naročili za prevod znanstvenih člankov in bo zato odprla status samozaposlene v kulturi, ji to še zdaleč ne zagotavlja finančne varnosti za prihodnje mesece.
Brez subvencij ne bo šlo
Opozarja, da brez subvencij knjig s področja humanistike in zahtevnejšega leposlovja ni mogoče izdajati. Zato državi predlaga, naj čim prej in v polni meri zagotovi subvencioniranje prevodov prek razpisov, obenem pa poskrbi za učinkovit nadzor nad tem, ali ta sredstva v celoti pridejo v roke književnim prevajalcem. »Mi ne moremo čakati še pol leta na sprejetje rebalansa proračuna, kajti delo potrebujemo zdaj. Tudi če bi ta teden dobila v prevod novo knjigo, bi honorar zanjo prejela po oddaji prevoda, torej čez nekaj mesecev,« opozarja.
Poudarja, da bi vlada naredila najboljšo potezo, če bi po vzoru drugih evropskih držav uvedla temeljni dohodek za ogrožene ustvarjalce na področju kulture vsaj do konca leta. »Ustvarjalci na področju kulture ne protestiramo zato, ker nam je malo dolgčas in radi zganjamo dramo proti oblasti, temveč opozarjamo, da imamo mnogi zaradi epidemije letos še hujše delovne težave kot v prejšnjih letih. Niti tisti, ki so v času epidemije prejeli temeljni dohodek, s tem zneskom ne bodo mogli preživeti, če še več mesecev ne bodo dobili dovolj dela,« pravi.
