Stvar je na prvi pogled zelo preprosta. GT22 je okrajšava za Glavni trg 22 v Mariboru, kar je naslov, ki označuje veliko meščansko hišo s tisoč kvadratnimi metri v jedru štajerske prestolnice, tam, kjer se Glavni trg začne spuščati proti Dravi. Hiša na tem naslovu stoji že dolgo, GT22 pa je postala pred sedmimi leti, ko so se njeni kvadratni metri in pozicija na zemljevidu »odprli« za skupnost in zakorakali v eksperiment, ki mu v slovenskem okolju skorajda ni para in ki s svojo interdisciplinarnostjo, udarnostjo in trajnostno naravnanostjo, predvsem pa z vztrajnim, premišljenim in transparentnim dialogom med »javnim« in »zasebnim« tlakuje pot mnogim dobrim praksam, ki se še lahko porodijo pri nas in v tujini.
Od vizionarskih mecenov …
Miha Horvat je leta 2012, ko se je vse skupaj začelo, deloval v avdiovizualnem dvojcu son:DA, iz katerega se je razvila Ustanova Fundacija Sonda. Ob pomoči Zavoda EPK (Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture) je leta 2012 Sonda v sodelovanju z graško galerijo <rotor> začela razvijati projekt Transnacionalna gverilska umetniška šola. Prvi del projekta je potekal v Gradcu, drugi pa v Mariboru: v hiši na Glavnem trgu 22, kjer so bili nekoč skladiščno-tovarniški prostori, v kleti pa nočni klub. »Približno trideset ustvarjalk in ustvarjalcev smo skoraj 14 dni bivali, ustvarjali, delali, predavali in se učili v pritličnih prostorih zgradbe. Lastniki prostorov, družina Oset-Puppis, so prišli na odprtje končne razstave in nam nato konec leta 2012 ponudili, da v prostorih ostanemo,« se spominja Miha Horvat.
»Takoj smo razumeli, da je treba naš odnos zelo jasno doreči, predvsem pa smo razumeli, da lahko trajnostno prihodnost vzpostavimo le na brezkompromisni transparentnosti, ki gre z roko v roki z medsebojno naklonjenostjo in naklonjenostjo umetnosti, kulturi, živemu in pestremu dogajanju v mestu, ki je imelo v tistem času kljub EPK 2012 precej negotovo prihodnost,« pojasnjuje Miha Horvat.
»Družina Oset-Puppis je bila v tem pogledu zagotovo vizionarska: ponudila je mecenstvo, ki skorajda ni imelo omejitev. Pet let brezplačnega najema prostorov v zameno za pestro umetniško dogajanje. Zelo dobro so razumeli, da skupnostni procesi potrebujejo čas, da se razvijejo, a da s tem časom pridobiš tudi kakovost, trdnost, stalnost in stabilnost,« pravi Miha Horvat, ki verjame, da je solidarno in odgovorno delovanje »od spodaj navzgor« največje zagotovilo trajnosti.
… do mestotvornega delovanja
Obenem so se umetnice in umetniki že na samem začetku zgodbe leta 2012 zavedali svoje odgovornosti v odnosu do mecenov. »Skupnost potrebuje platformo, kjer se lahko vzpostavi, in to nam je mecenstvo omogočilo. Obenem smo mi, ustvarjalci, razumeli, da bo naš odnos lahko zdržal le pod pogojem, da bomo v nekem trenutku zmožni ustvariti takšen način delovanja, ki nam bo omogočil tudi določeno stopnjo finančne stabilnosti. Skupaj z lastniki smo predvideli, da se po petih letih brezplačni najem prelevi v neprofitno najemnino, pri čemer se del najemnine prek vlaganj vrača v prostore na Glavnem trgu 22. Vsi, ki delujemo v hiši, po svojih zmožnostih prispevamo k pokrivanju tekočih stroškov, prek različnih projektov pa zagotavljamo tudi večje investicije v hišo. Zdaj smo na stopnji, ko skušamo razviti učinkovit, a pravičen in skupnostni model financiranja uporabe prostorov, ki bo istočasno zanimiv in trajnosten za lastnike in za vse uporabnike.«
GT22 tako že sedem let raste in se bohoti v odprt laboratorij za ustvarjanje, umetnost, kulturo, urbane športe in druge interdisciplinarne dejavnosti v mestu. Je tudi izobraževalna, raziskovalna in produkcijska platforma, nikoli zaključena celota, ki še vedno odprtih rok sprejema vse, ki si želijo sodelovanja, povezovanja, udejstvovanja. Ta hip v hiši deluje cela kopica kolektivov, recimo Društvo za razvoj filmske kulture, fotografska platforma MišnicaGT22, Kud Moment, Fotografski muzej Modrinjak, YoureupRadio, KUD Kombajn, EX-garaža, Zavod Razvoj, Zavod Kultivacija, Ambasada Svetlane Makarovič, Woodster, Center grafičnih umetnosti, Ustanova Fundacija Sonda ... »In ker to ni dovolj, imamo na strehi še okrepitev: mestne čebele!« se zasmeje Miha Horvat.
»Naši sestanki so kosila, ki so za koga od nas včasih tudi edini obrok tisti dan. Skušamo biti solidarni, skušamo imeti odprte oči za soljudi v stiski, tako znotraj naše skupnosti kot v širši okolici, čutimo se izjemno povezane z mestom Maribor in z usodo njegovih ljudi, ulic, življenja. V naši hiši redno gostujejo vsi največji mestni tradicionalni dogodki, Borštnikovo srečanje, Lutkovni pristan ... Na postavljenih temeljih želimo nadaljevati, strokovno, organizacijsko, produkcijsko, ustvarjalno in umetniško, družbeno analitično in družbeno kritično. Verjamemo v družbeno odgovorno in mestotvorno delovanje,« poudarja Miha Horvat.
