Libanon je kot prezadolžena država že marca razglasil bankrot, ob tem je brezposelnost dosegla 35-odstotno raven, inflacija pa je podobna tisti v Jugoslaviji v 80. letih. Položaj zdaj postaja vse bolj kaotičen, ker v Bejrutu, Tripoliju in drugih libanonskih mestih več sto mladih vsako noč uničuje izložbe in pročelja bank, zažiga smeti ter se spopada z vojsko in policijo. »Zahtevamo novo prehodno vlado in predčasne parlamentarne volitve,« je eden od protestnikov dejal francoski novinarski agenciji AFP.
Vlada ne ve, kako odpraviti vzroke nemirov, potem ko od lanskega oktobra, ko so se začeli protesti, libanonski funt pada. Lani jeseni je bil ameriški dolar na črnem trgu vreden 3000 libanonskih funtov, zdaj je že 6000 (v bankah je tečaj 1500 funtov), kar pomeni, da se je za dvakrat povečala cena uvoženih izdelkov, tudi surovin in polizdelkov za libanonske proizvajalce, med katerimi so zato številni šli v stečaj. Zaradi inflacije pa je drastično padla realna vrednost pokojnin in plač. Med množico se utrjuje prepričanje, da bogata elita kuje dobičke od padanja vrednosti njihove valute, medtem ko morajo oni, navadni ljudje, za to plačevati.
Kot trovladje v Bosni
Predvsem skorumpirana elita vseh treh velikih verskih skupnosti, sunitske, krščansko-maronitske in šiitske, že vrsto let prek javnih naročil zelo dobro preusmerja državni denar v zasebne žepe, podobno kot velja za skorumpirano bošnjaško, srbsko in hrvaško elito v Bosni in Hercegovini. Libanonska vlada na primer že dolgo plačuje zelo visoko ceno za elektriko in pobiranje smeti. Slednje je v Libanonu kljub slabemu delovanju šestkrat dražje kot v Jordaniji. Predsednik Michel Aoun, ki je maronit, je na primer preprečil gradnjo elektrarne, ker njegova klientela med maroniti ni dobila svojega deleža. Poleg tega si je libanonska država vrsto let za visoke obresti sposojala denar od tajkunov, povezanih s politiki.
V četrtek, ko naj bi dolar po govoricah, ki so bile neresnične, zrasel že na 7000 funtov, so izbruhnili množični mirni protesti in demonstranti so podobno kot v mesecih pred pandemijo pozivali k enotnosti sunitov, šiitov in krščanskih maronitov. Torej proti temu, da bi vladajoči izigrali eno versko skupnost proti drugi. Zlasti v zadnjih dneh pa se zdi, da se mirni protesti, ki so jeseni povzročili odstop premierja Saada Haririja, umikajo kaotičnemu divjanju mladih nasilnežev, ki so brezposelni in brez prihodnosti.
Razpihovanje verskih sporov
Libanonske politično-ekonomske elite se poskušajo rešiti s starim receptom, to je z razpihovanjem verskih sporov. Šiitski milici Hezbolaha in Amala sta tako v začetku junija na internetu žalili Ajšo, najmlajšo Mohamedovo ženo, ki je živela pred 1400 leti in ki jo v sunitskem islamu slavijo, medtem ko v šiizmu nanjo gledajo negativno, ker je bila v konfliktu z Alijem, osrednjo osebnostjo šiitskega islama. V soboto, 6. junija, so se tako v Bejrutu protesti, ki naj bi bili nadaljevanje tistih proti skorumpirani eliti pred pandemijo, sprevrgli v spopad med versko opredeljenimi predeli Bejruta. Suniti so med drugim zahtevali, da se razoroži Hezbolah. Prišlo je do streljanja in samo posegu libanonske vojske se gre zahvaliti, da ni bilo smrtnih žrtev.
Še naprej pa med suniti raste nezadovoljstvo, ker libanonski šiiti organizirajo transport hrane v Sirijo za režim Bašarja Al Asada. Blokada ene takih kolon tovornjakov je bila vzrok za spopade protestnikov s policijo.
