Zaradi pandemije covida-19 smo letos priča izjemno velikemu upadu agregatnega povpraševanja po surovi nafti in njenih derivatih. S ponovnim odpiranjem gospodarstev večina analitikov pričakuje okrevanje povpraševanja, je pa to močno odvisno od hitrosti okrevanja gospodarske aktivnosti. Zgodovinski ukrepi centralnih bank nas sicer navdajajo z nekaj optimizma – gospodarstvo naj bi okrevalo hitreje kot v zadnji krizi leta 2009. Zadnje objave statističnih uradov kažejo, da je okrevanje celo nekoliko hitrejše, kot smo sprva pričakovali (močnemu upadu BDP v 2020 naj bi sledilo hitro okrevanje že v letu 2021), in predvsem neenakomerno v različnih delih sveta.
Iz zadnjega poročila ameriške centralne banke Fed lahko razberemo, da naj bi se po njihovem mnenju okrevanje ameriškega gospodarstva podaljšalo v leto 2022, kar je nekoliko prestrašilo vlagatelje na kapitalskih trgih. Slabše napovedi o okrevanju največjega svetovnega gospodarstva so zamajale tudi blagovne borze in s tem ceno surove nafte. Olja na ogenj so prilili še zadnji podatki o strmi rasti ameriških zalog surove nafte, kjer ameriški proizvajalci surove nafte več kot očitno ne sledijo ritmu Opeca in načrpajo precej večje količine črnega zlata, kot ga trg lahko absorbira. Po podatkih ameriške agencije EIA naj bi v minulem tednu ponudba surove nafte v ZDA dosegla najvišjo vrednost po letu 1982. Ameriška administracija poskuša del presežne ponudbe s trga umakniti s krepitvijo ameriških strateških rezerv, vendar bo to zagotovo premalo za ponovno vzpostavitev tržnega ravnotežja. Veliko večjo vlogo na kapitalskih ter tudi na blagovnih borzah bosta imeli hitrost in oblika krivulje okrevanja globalne gospodarske aktivnosti.
