Ena najstarejših in zelo poljudnih opredelitev pojma šport pravi: »Šport je vrsta telesne dejavnosti.« Telesna dejavnost je torej bistveni znak športa. Telesne dejavnosti pri računalniških igrah ni mogoče potrditi, zato izmislek o računalniških igrah kot športu pade že na poljudni ravni. Poleg omenjene poljudne opredelitve pojma šport je v strokovnih virih mogoče zaslediti več kot petdeset opredelitev tega pojma in vse, brez izjeme, omenjajo telesno gibanje. Enako razlago pojma šport najdemo tudi v Športnem terminološkem slovarju, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in vseh domačih in tujih dostopnih leksikonih. Po sodobnem strokovnem razumevanju pojma šport je telesno gibanje temeljni in bistveni identitetni znak športa. Kjer ni gibanja, ne moremo govoriti o športu. Geslo šport je v Športnem terminološkem slovarju pojasnjeno kot »človekova namerna, zavestna gibalna dejavnost za krepitev telesa oziroma za ohranjanje ustreznega psihosomatičnega statusa«. Le največji laik lahko navedene učinke pripiše računalniškim igram. Očitno je, da po nobeni od znanih strokovnih opredelitev pojma šport računalniškim igram ni mogoče priznati statusa športne panoge. Tudi sedečih gledalcev na različnih športnih prireditvah ne štejemo za športnike. Žal so privrženci digitalne tehnologije uzurpirali (si prisvojili) pojem šport.
Večji del teorije in prakse v športnem delovanju temelji na prepoznavanju gibalnih sposobnosti (moč, gibljivost, hitrost, gibalna skladnost, gibalna natančnost in ravnotežje) ter načrtnem in smotrnem vplivanju na njihov razvoj. Sedenje pred računalnikom ne vpliva spodbudno na razvoj gibalnih sposobnosti. Računalniške igre v kineziološkem smislu (kineziologija je športoslovna disciplina, ki preučuje telesno gibanje) nikoli ne morejo biti enakovredne niti najbolj preprostim gibalnim vzorcem. Pogosto ukvarjanje z računalniškimi igrami je s kineziološkega zornega kota celo škodljivo tako za razvoj gibalnih sposobnosti kot za razvoj aerobnih sposobnosti in sploh za zdrav psihosomatski razvoj. Pri računalniških igrah pogrešamo telesno gibanje, zato je izmislek o »e-športih« zgolj pobožna želja laičnih agitatorjev, ki se v svoji športoslovni neizobraženosti demagoško zavzemajo za to, da bi bil tako imenovani »e-šport enakovreden tistim, ki jih igramo na igriščih«. V resnici so računalniške igre antipod (nasprotje) športu. Sploh je dolgotrajno sedenje (kjer koli) že nekaj stoletij spoznano za civilizatoričnega uničevalca zdravja.
V poljudnih in strokovnih glasilih večkrat beremo tudi o »računalniški zasvojenosti«. Vsaka zasvojenost ima zgolj in samo negativen predznak. Čedalje več strokovnjakov opozarja na negativen vpliv digitalne tehnologije na mentalno zdravje. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je pretirano rabo spletnih orodij uvrstila med vrste zasvojenosti. In to naj bi »popularizirali« privrženci dolgotrajnega sedečega buljenja v namizni ekran?! Toda to je že tema za druge stroke in druge vede.
Pobudniki ustanavljanja tako imenovane e-športne zveze se sklicujejo na podporo prejšnjega ministra za izobraževanje, znanost in šport (dr. J. Pikala) ter generalnega sekretarja Olimpijskega komiteja Slovenije (B. Perka). Če oba vplivna gospoda računalniške igre štejeta za šport, pač o športu in športoslovju ne vesta veliko. Sploh pa tudi pristojna nista za izumljanje in urejanje športne terminološke mreže.
Silvo Kristan, športoslovec in športni pedagog
