Dokumentarna serija o košarkarskem moštvu Chicago Bulls Zadnji ples (The Last Dance) še kar buri duhove. Čeprav so odzivi nanjo mešani, so osnovni namen ravno s tem dosegli, saj ne mine dan, da se ne bi oglasil kateri od košarkarjev tistega časa. Pa da ne bo pomote – mešani odzivi niso na končni izdelek kot tak, saj je bila izvedba vrhunska, mnenja tako nekdanjih soigralcev kot nasprotnikov se krešejo predvsem okrog izjav glavnega akterja Michaela Jordana ter tega, na kakšen način so te iste soigralce in nasprotnike v dokumentarcu prikazali. To pa je, ker je imel pač končno besedo pri vsem prav Jordan, predvsem z njegovega zornega kota.
Nekateri so tako zadovoljni, drugi manj, saj naj bi kljub temu, da so v dokumentarcu aktivno sodelovali kot intervjuvanci, določene dogodke predstavili drugače, kot so jih videli sami – in torej na način, kot jih je videl Jordan. No, je pa Zadnji ples peščico tedanjih pomembnih akterjev tudi izpustil; ne povsem, temveč z na novo posnetim materialom, pri katerem niso sodelovali. Kritiki in oboževalci so tako pogrešali predvsem pri zadnjih naslovih pomembnega člana Chicaga, avstralskega centra Luca Longelyja, za katerega je sicer znano, da je bil z Jordanom v slabih odnosih. Od nasprotnikov pa je viden izostanek člana Portlanda, tekmeca Chicaga v velikem finalu pri drugem naslovu leta 1992, Clyda Drexlerja, ki se je vmes oglasil, da serije ni gledal in je tudi ne bo. Ter predvsem glavnega zvezdnika Utaha, Chicagovega nasprotnika v zadnjih dveh finalih (1997, 1998), Karla Malona. S katerim je povezana prav posebna zgodba.
»Lovili« so ga dve leti
Ker se Zadnji ples v največji meri osredotoča prav na »zadnji ples«, torej zadnjo šampionsko sezono Chicaga, bi bilo mnenje glavnega zvezdnika nasprotnega moštva zagotovo posebej zanimivo slišati. A je Malone dokumentarec za to prikrajšal, kot so za njegove komentarje ljubitelji košarke večinoma prikrajšani že vse od konca njegove kariere. »Zavrnil nas je prek zastopnika. Večkrat. Verjemite, da smo izčrpali vse možnosti. 'Lovili' smo ga več kot dve leti,« je pojasnil režiser Jason Hehir in dodal, da so dolgo prepričevali tudi Malonovega najpomembnejšega soigralca Johna Stocktona, ki je v zadnjem trenutku vendarle pristal na intervju. »Ideja je bila, da bi ju posedli skupaj, a Karl tudi na to ni pristal,« je še dodal.
Pri tem je zanimivo, da se je Malone v vmesnem času, ko so ga »lovili«, lani strinjal z enim redkih televizijskih intervjujev, v katerem so ga povprašali tudi o Michaelu Jordanu in zadnji, šesti tekmi finala 1998. A sivobradi »Poštar« (The Mailman), kot se je Malona prijel vzdevek v času kariere, s cigaro v ustih ni bil pri volji, da bi »odpiral stare rane«. Pogovor je šel nekako takole: »Kaj vam pride na misel, ko omenim ime Michael Jordan?« Malone (skomigne z rameni): »Michael Jordan. Kaj naj še rečem? Hvala, greva naprej.« »Povejte mi o finalu, ko vam je ukradel žogo in v nasprotnem napadu zadel za naslov?« Malone (izdihne dim iz cigare): »Zakaj? Zakaj bi moral? Povem pa vam, da še danes sprejemam odgovornost za poraz.«
Otroci vrhunski športniki
Dejstvo, da se Malone tako malo pojavlja v medijih, pa naj bi imelo tudi konkretno ozadje. Ki pa ni povezano le s tem, da je drugi najboljši strelec v zgodovini lige NBA samotar, ki se nerad izpostavlja, temveč z zgodbami iz njegovega zasebnega življenja. Te so bile precej dolgo skrite, zdaj pa na površje izplavajo vselej, ko se začne o njem govoriti. Še preden se je Malone leta 1990 poročil s Kay Kinsey in imel z njo štiri otroke, sta se mu namreč leta 1981, ko mu je bilo, tako kot takratni partnerici Boniti Ford, le 17 let, rodila dvojčka, hči Cheryl in sin Daryl, katerih očetovstvo je uradno priznal šele leta 1998.
No, še »občutljivejše« pa je za Malona očetovstvo sina Demetressa Bella, ki se je rodil, ko je bil 20-letni Malone študent drugega letnika univerze v Louisiani. »Občutljivejše« zato, ker je bilo Demetressovi mami Glorii ob rojstvu sina vsega 13 let! Prvič se je Malone s sinom srečal šele, ko je ta končal srednjo šolo, Bell pa je kasneje povedal, da mu je oče takrat dejal, da je za pravi odnos že prepozno. »Žal mi je, naredil sem napako. Čas očetovstva je največji časovni tat med vsemi. Ko mine, je namreč prepozno,« je pred dvema letoma nato priznal Malone, ki pa je otrokom, s katerimi vsaj sprva ni imel stikov, dal športne gene. Hči Cheryl je z ekipo Detroit Shock kar trikrat postala celo prvakinja lige WNBA, ženske različice NBA. Demetress Bell pa je pet sezon preživel kot poklicni igralec ameriškega nogometa v ligi NFL, kot član Buffala in Philadelphie.
