Pri nas se okoli 60 odstotkov raka materničnega vratu, ki ga odkrijemo pri okoli sto ženskah na leto, pojavlja med tistimi, ki ne hodijo na preglede h ginekologu. Teh žensk je okoli 25 odstotkov. Res je, da raka včasih odkrijemo tudi pri ženskah, ki redno hodijo na preglede, a je pri njih praviloma v zgodnjem stadiju, ko je zdravljenje uspešnejše. Delež žensk, ki prihajajo na pregled z odvzemom brisa, je treba zato še povečati.
Doseči pa bo treba tudi ženske, ki se ne odzivajo na vabila. 25.0000 ženskam iz mariborske in celjske regije, ki vsaj štiri leta niso bile na odvzemu brisa, smo na primer že ponudili možnost odvzem brisa na domu. V tem primeru ne gre za iskanje patoloških sprememb v brisu, ampak za testiranje na viruse HPV, ki povzročajo raka materničnega vratu. Del žensk se je po dodatni spodbudi odločil za obisk ginekologa, kar je za zdaj še vedno najzanesljivejša možnost odkrivanja predrakavih sprememb in raka, nekatere pa so si vzorce odvzele same.
Bo testiranje na viruse HPV sčasoma izpodrinilo dosedanje jemanje brisov?Za zdaj je ta možnost smiselna za ženske, ki nam jih ne uspe pritegniti na drugačen način. V tem trenutku ima obisk ginekologa, ko gre za zanesljivost rezultatov, namreč še vedno pomembne prednosti. Če se bo z razvojem testov to spremenilo, bomo temu prilagodili tudi pristop k presejanju raka materničnega vratu.
Že zdaj pa v slovenskem zdravstvenem sistemu opravljamo tako imenovane triažne teste na viruse HPV. Namenjeni so ženskam, pri katerih v brisu zaznamo patološke spremembe nizke stopnje. Test hkrati z brisom opravimo pol leta po taki diagnozi, saj gre v večini primerov le za prebolevanje prehodne okužbe. V življenju se z virusi HPV okužimo praktično vsi spolno aktivni ljudje, med 20. in 24. letom pa bi te okužbe našli pri vsakem četrtem dekletu. Če po pol leta okužba še vztraja in so hkrati v brisu še vedno prisotne patološke spremembe, žensko napotimo na preiskavo kolposkopijo, s katero ugotavljamo spremembe v tkivu. Testiranje ima svoje mesto tudi po tako imenovanih konizacijah, s katerimi odstranimo predrakave spremembe. Iskanje prisotnosti virusov HPV kar počez bi bilo zlasti pri mladih ženskah strokovno in etično nesprejemljivo, saj jih bo večina okužbe prebolela, pozitiven test pa bi jih lahko spravil v nepotrebno stisko.
Ginekologov v osnovnem zdravstvu, ki bi ženske sprejemali na novo, je iz leta v leto manj. Kako bi lahko poskrbeli za večjo dostopnost v tej stroki?Ženske imajo lahko pri iskanju ginekologa kar hude težave. Ne gre le za dekleta, ki si ga izbirajo prvič, ampak tudi tiste, ki zdravnika iščejo po odhodu izbranega ginekologa v pokoj. Med njimi so tudi takšne, ki so z izbiro zdravnika odlašale, zdaj pa so pri sebi opazile skrb zbujajoče zdravstvene težave.
Povečati bi bilo treba število ginekoloških ambulant, ki delujejo v osnovnem zdravstvu. Morda bo treba najti tudi prehodne rešitve, da ne bi prihajalo do zastojev. Ambulante danes ob zaščitnih ukrepih, ki preprečujejo širjenje novega koronavirusa, namreč ne morejo več obravnavati toliko pacientk kot prej. Odlično je, da v Sloveniji rešujemo gospodarstvo, a bo treba reševati tudi zdravstvo. Obdobje po epidemiji je priložnost, da ta sistem izboljšamo, a ga lahko v tem času tudi uničimo.
Strokovnjaki v obdobju po epidemiji pozivate, naj ljudje ob težavah ne odlašajo s klicanjem zdravnika. Kdaj se je dobro obrniti nanj?Prav je, da smo ob odločitvah o obisku zdravnika nekoliko samokritični. Skrbi pa nas, da se ljudje, ki so bili že prej zadržani glede iskanja strokovne pomoči, zdaj k zdravniku odpravijo še težje. Če se omejimo na raka materničnega vratu, so lahko prvi kazalniki ponavljajoče se krvavitve med spolnim odnosom ali v menopavzi. Žal so zgodnji simptomi redki. Okno med predrakavimi spremembami in rakom je pri tej bolezni v povprečju kar dolgo, ženska pa dolgo nima simptomov. Ko se pojavijo, so pogosto nespecifični, na primer stalne bolečine v križu, smrdeč izcedek, krvav urin ali motnje uriniranja. Sami sprva ne moremo ugotoviti, da smo bolni, zato je odvzem brisa na tri leta tako pomemben.
Že v začetku šestdesetih let, ko je vsako leto zbolelo okoli 300 žensk, so v Sloveniji začeli priložnostna presejanja. Ginekolog je bris vzel ženski, ki ga je obiskala zaradi drugih vzrokov. S tem se je letno število na novo odkritih primerov raka materničnega vratu nekoliko zmanjšalo, znova pa se je začelo večati na začetku devetdesetih let. To se je dogajalo v vseh vzhodnoevropskih državah. V severnoevropskih državah, kjer je bilo presejanje organizirano, se to ni zgodilo. V priložnostnem presejanju se vrtijo predvsem tiste ženske, ki že tako in tako redno obiskujejo ginekologa. Z organiziranim presejanjem pa z vabili nagovarjamo tudi tiste, ki sicer ne bi prišle na odvzem brisa. Poleg tega lahko nadziramo kakovost in rezultate na vseh ravneh, od presejanja do zdravljenja.
So okužbe dovolj, da se pri posameznici razvije rak materničnega vratu?Zboli le manjšina okuženih žensk. Pomemben dejavnik, ki poveča tveganje, je na primer kajenje. Kadilke so za okužbo bolj dovzetne, hkrati pa jo težje prebolijo. Pri njih se torej večkrat zgodi, da okužba sčasoma ne izzveni.
Dekleta, ki so bila med prvimi v Sloveniji cepljena proti virusom HPV, so zdaj že odrasla. So se učinki cepljenja pri njih že pokazali?Pred 25. letom se rak pojavi zelo redko, pričakujemo pa, da bomo v letu ali dveh pri teh mladih ženskah opazili manj patoloških sprememb v brisu in predrakavih sprememb visoke stopnje. Za zdaj se je pokazalo, da se zmanjšuje pogostost genitalnih bradavic, ki jih prav tako povzročajo virusi HPV. Na Finskem, kjer so cepljenje poskusno uvajali prej kot v drugih državah, pa se že vidi, da se ne zmanjšuje le obolevanje za rakom materničnega vratu, ampak tudi za rakom anusa in rakom v ustni votlini.
Precepljenost proti virusom HPV je po zadnjih podatkih okoli 60-odstotna. Kako odgovarjate na pomisleke staršev, ki se bojijo, da bi cepljenje šestošolke spodbujalo k neodgovorni spolnosti?V resnici je ravno obrnjeno. V tujini so študije že dokazale, da cepljene deklice v tem pogledu ravnajo varneje kot druge. Pogovor o cepljenju lahko na primer sproži tudi bolj poglobljen razmislek o spolnosti. Staviti na to, da se deklica ne bo okužila, je prenevarno. Ljudje se z virusi HPV večinoma okužijo v prvih dveh letih spolnega življenja. Mogoča je celo okužba ob spolnem odnosu brez penetracije.
Izraziti nasprotniki cepljenja so sicer redki. Večina staršev, ki cepljenje odlagajo ali se zanj ne odločijo, je v dvomih. Ljudje si v današnjem času prizadevamo za zdrav življenjski slog, zraven pa se včasih prikrade tudi odpor do vnašanja kakršnih koli umetnih snovi v telo. Zavračanje cepljenja ni zdrava izbira, res pa je, da moramo tudi v zdravstvu graditi zaupanje vanj.
Česa bi se lahko naučili od držav z visoko precepljenostjo, kot je Avstralija?Država tam v sistemsko ozaveščanje vlaga veliko denarja, s spodbujanjem k cepljenju pa se v Avstraliji ukvarja tudi veliko ljudi. Pomembna je jasna strategija, avstralski politiki pa so se tudi javno zavzeli za cepljenje proti virusom HPV. Pomembno je še zdravstveno opismenjevanje. V času, ko je na internetu množica informacij, imajo ljudje včasih težave pri prepoznavanju lažnih novic. Kritično razmišljanje je treba gojiti že v šolah.
Stroka si želi, da bi v prihodnje cepili tudi dečke. V kolikšni meri so virusi HPV nevarni tudi za njih?Za nekaterimi od rakov, ki jih povzročajo, obolevajo tudi moški, res pa se to zgodi redkeje kot pri ženskah. Poleg tega so lahko moški prenašalci teh virusov. Brez krepitve kolektivne imunosti raka materničnega vratu ne bo mogoče eliminirati. Nekatere občine brezplačno cepljenje za dečke že zagotavljajo, prav pa bi bilo, da to za vse omogoči država.
Kako pogosto so za raka krive različne okužbe?V razvitem svetu gre za sedem odstotkov novoodkritih rakavih obolenj, ki pa jih lahko učinkovito preprečimo. Proti hepatitisu B, ki povzroča raka jeter, se lahko na primer zaščitimo s cepljenjem, okužbo s Helicobacter pylori, ki je povzročitelj raka želodca, pa lahko pozdravimo z antibiotiki.
