Dušan Merklin - Mik je umrl konec leta 2016, star 62 let. Frik staroljubljanske šole, navijač ženskega košarkarskega kluba Ježica, pesnik, fotograf, dobri duh in hišnik iz galerije Škuc, ko je to še krasil koncept galerije s točilnim pultom, jukeboxom in z razstavami, predavanji, gledališkimi in glasbenimi predstavami oziroma vsakodnevnim druženjem. Poleg tega je bil Mik velik ljubitelj umetnosti. Nemara eden največjih v naših krajih kot tudi širše.
Mik je bil zbiratelj
Ob njegovem slovesu so na strani Škuca objavili nekrolog pisatelja Bojana Forščka, ki je med drugim napisal: »Živel je samotno življenje pesnika po srcu, skoraj na robu socialne revščine in izključenosti, pa vendarle z rednim in obveznim obiskovanjem otvoritev slikarskih razstav, katerih pogost gost je bil. Redko katero razstavo je zamudil. Na njih je zbral ogromno avtogramov umetnikov in nekoč mu je uspelo predstaviti vse avtograme celo na posebni razstavi. Na razstavah je sam po navadi stal na obrobju pomenkujoče se množice – pri tem me je vedno nehote obšla misel, ta človek ne bi pohodil niti mravlje – z obvezno torbo, obešeno preko rame, v kateri je imel svoje največje materialno premoženje, svoj priljubljeni fotoaparat, in s kozarcem belega vina v roki. Vedno je pil le belo. Pri tem je obvezno izvajal svoj poseben ritual, tako značilen samo zanj. Prst je pomočil v vino, nato je z njim zaokrožil po celotnem zgornjem robu kozarca. Šele nato je srknil iz njega. Kot bi se hotel obvarovati vseh morebitnih nesreč.«
Mik, kot še zapiše pisec nekrologa, nikdar ni bil umetniška zvezda. V zadnjih letih življenja je izdal nekaj pesniških zbirk. Vse v samozaložbi in brez centa kakršne koli postranske pomoči. Prodajal jih je v hodu, iz torbe, če je slučajno naletel na primernega kupca. A Mik je bil tudi zbiratelj in v minulih dneh je bila pregleda deležna njegova duhovno-materialna zapuščina, ki je štiri leta čakala na podstrešju. Paketi in škatle. S stotinami fanzinov, fotografij, plakatov, vabil na razstave s podpisi umetnikov ter preostalo robo, med katero najdemo pester nabor »merchandise« predmetov slovenskih političnih strank vseh polov ali obskurne ljubkosti, kakršen je prtiček za pogrinjek v nekdanjem Figovcu, na katerem je natisnjen tudi jedilni list.
Občutek in ljubezen do plakatov
A plakati so posebno zanimivi. Gre za primerke iz zgodnjih osemdesetih, kakršnih po vsej verjetnosti ni ne v zasebnih ne javnih zbirkah. Kajti kdo je pa zbiral plakate? Sem ter tja je kak privrženec s stene uplenil kakšnega, za katerega je imel poseben interes, da bi pa obstajala še kakšna takšna zbirka, je težko verjeti. A Merklin, ki je bil delujoč v galeriji Škuc v stalnem stiku s to vrsto tiskovin, obenem je pa premogel občutek in ljubezen, je vse te zadeve shranil. Tako se je na primer našel plakat za koncert irske skupine Virgin Prunes, najstniških kolegov Bona Voxa, ki so zastavili manj komercialno kariero. Danes veljajo za kult, kot kulten pa velja tudi njihov koncert v Domu svobode v Šentvidu februarja 1983. Gre torej za punk »relikvijo« prve kategorije. Podoben biserček je vstopnica za koncert Ljubljana je zaspana s 23. novembra 1979, pri čemer je čas začetka koncerta ročno popravljen s kemičnim svinčnikom z 20.00 na 19.00. Potem je tukaj kar nekaj plakatov za prvi gejevski Magnus večer v disku FV leta 1983. Kot tudi večje zadeve. Vsaj sedem plakatov za koncerte Laibacha, vključno z nekaterimi najzgodnejšimi prireditvami. Kot na primer Noč dolgih nožev v disku FV. Našli so se tudi plakati za prvo galerijsko razstavo skupine Irwin leta 1984 v galeriji Škuc. Back to USA je nosila ime, na osnovnem plakatu so pa križi Dušana Mandića, s falusom na sredini in napisom »1968 is over. 1983 is over. Future is between your legs«. Najdeni so še plakati za Novi rock, za performans Dis – Tanz, za hardcore večere v disku FV in še in še.
A našla se je tudi kanček drugačnega značaja roba, ki bi znala orositi oko še komu. Na primer mogočen plakat z upodobljeno Plečnikovo Akropolo, ki je vabil na okroglo mizo Odcepitev Slovenije v Cankarjevem domu 9. januarja 1990. Tistikrat sta jo družno organizirala Slovenska demokratična zveza in UKZSM, plakat pa nemara pomeni prvorazreden artefakt polpretekle slovenske politične zgodovine.
Slastna Merklinova zbirka je obenem posvetilo še enemu pokojniku, Dušanu Bitencu, bratu prav tako pokojnega pesnika Braneta Bitenca, ki je večino večjih plakatov, ki so se delali na sitotisk, natisnil. Da je tako, dokazuje logotip »podganice«, ki je natisnjena na robovih večine. Zbirka je v fazi osnovnega urejanja, česar sta ste lotila Ilija Terah in Božo Rakočević iz AKC Metelkova, kot pravita, pa že do sedaj videno in ugotovljeno kliče po razstavi. Ni dvoma. Mikova zbirka je potovanje skozi čas na najbolj neposreden možen način. Z materialnimi dokazi, ki so preživeli čas, kar je predvsem njegova zasluga. »Mik je bil aktivni ljubitelj umetnosti. Nekdo, ki je videl vse in bil povsod, obenem se je pa tudi z lastnimi rokami lotil kosanja z umetnostjo. Takšnih ljudi je še kar nekaj in veljalo bi narediti sklad za obuditev mrtvih umetnikov,« pravi Ilija Terah. Ali pa kar stalno zbirko, ga pobaramo, a odgovori: »Ne, ne, v tem primeru bi hitro prišlo do zagate, kdo bo vodil bife. Boljša ideja bi bila avtobus, ki bi potoval po deželi in ponujal ljudem te zadeve v vpogled.«
