Ena izmed najzabavnejših apokrifnih zgodb o naklonjenosti slovenske politike kulturi je tista o ministru, ki je na službenem obisku na Dunaju neko noč odšel v gejevski klub. Človeka je zanimala subkultura, to je razveseljivo. Doma si tega ni upal storiti, Slovenija je bila in je še homofobna država, minister pa je bil iz take stranke, ki se ob nedeljah rada fotografira na kolenih; zanesljivo bi se mu odrekli. A revež je s seboj vzel tudi potni list. Ni jasno, ali mu je Bog vsaj to vrhunsko traparijo odpustil, če mu že istospolne usmerjenosti ni, a očitno je ubogi podeželan dobesedno razumel rek, da pametni vse svoje s seboj nosi. Dokument so mu v klubu seveda ukradli, kraje pa ni mogel prijaviti, saj razumete, to bi morali obravnavati avstrijska policija pa diplomacija in to bi pomenilo: Khm khm, gospod minister, kjeee ste bili, ko naj bi ob vsem predpisanem varovanju spančkali v svoji sobi? Zgodba je apokrifna tako kot zapisi Jezusovih besed, običajni smrtniki je ne moremo preveriti. Konča se takole: ministra so stlačili v prtljažnik in ga brez dokumenta prepeljali čez mejo nazaj v domovino. Imena tega slepega potnika vam ne bom povedala, saj revež še do danes ni zlezel iz omare.
Drugi apokrif je zgodba o Mariji Lukačič, ministrici za kmetijstvo, ki pa je vsekakor nameravala ostati v bruseljski hotelski sobi vso noč. A je imela ravno zato ob...
Pred dnevi smo lahko prebrali domnevni zaključek krvave zgodbe o brutalnem umoru savdskega novinarja Džamala Hašokdžija. Tak zaključek bi bil na neki...
»Kako si me našel?« je skozi zobe iztisnil Ervin. Hja, kako. Dolga zgodba. Danes vem: to je bila neumna in nepremišljena odločitev, a morate vedeti,...
