Marko Milić: Skoraj bi bil Jordanov soigralec

Nadarjenih mladeničev je veliko. A sta tu dve težavi. Oni bi morali bolj živeti za košarko, torej že pri 15, 16 letih trenirati po dvakrat na dan, tako kot njihovi vrstniki po Evropi. Nekateri sicer so takšni, ampak govorim na splošno. Druga stran pa je ta, da bi jim morali slovenski klubi dajati več priložnosti. Tudi na račun kakšne izgubljene tekme več. Tu pa pridemo do začaranega kroga. Vsak trener dela za plačo in se bori za zmage, ki mu zagotavljajo delovno mesto. Če želiš razvijati mladega igralca, pa mu moraš stati za hrbtom več mesecev, mu dovoliti, da dela neumnosti, tudi take, ki te bodo stale kakšno zmago. Tega potrpljenja pri nas že dolgo ni.

Omenjeno luknjo izkoriščajo bogati klubi. S fenomenom Luke Dončića se je to samo povečalo. Otroci tako od doma odhajajo premladi. Vsi mislijo, da se v tujini cedita med in mleko. A če greš od doma, ko še nisi osebnostno zrel, te vsaka malenkost »požre« – tuje okolje, neprimerna ekipa, internat, tuji jezik… Vsaka malenkost ti zamaje samozavest, zato je vse preveč izgubljenih zgodb. Saj nam bežna statistika primerov, ki jim je uspelo na tak način v športu v zadnjih 20 letih, hitro razkrije, za kako tvegano potezo gre.

V vsaki slabi stvari je vedno kaj dobrega. Verjamem, da se to lahko zgodi. Vsaj pri tistih klubih, ki znajo pametno razmišljati. Denarja bo manj, težav veliko, a je hkrati tudi veliko domačih igralcev. Morda v tem trenutku še niso tako kakovostni kot kakšni tujci, a za kakovostne tujce tako ali tako nimajo denarja. Nekateri se že ponavljamo, a jasno je, da bi bilo za vse veliko bolje, če bi priložnost dobili mladi Slovenci, kot da klubi vozijo drugo- ali tretjerazredne tujce z vsega sveta. Če že kakšen pride, naj bo vsaj tako kakovosten, da se lahko drugi učijo od njega. V nasprotnem primeru je škoda časa in denarja. Da pa je v klubih po pet »polovičnih« tujcev in jemljejo priložnost obetavnim domačim fantom, ki bi igrali s srcem in za »pohan sir«, pa mi nikoli ne bo jasno. Poglejte primer Primorske. Ko je zgodba začela finančno razpadati in so nosilci odšli, so priložnost dobili nekateri mladi slovenski reprezentanti. Brez težav so igrali tudi v ligi ABA in osvojili slovenski pokal. Pokazali so, da je škoda, ker jih niso že prej porinili naprej. Slovenskim klubom polagam na srce, naj se razgledajo po reprezentanci do 18 in 20 let, pa tudi ostalih mladih košarkarjih, in jim dajo priložnost. Trdim, da so dovolj kakovostni za igranje v prvi ligi. Z njimi pa bo na tribuno prišel tudi kakšen gledalec več, saj se bo lažje poistovetil z njim in opazoval, kako pred njegovimi očmi zori, kot spremljal kakšnega tujca.

Kriza je, pokrovitelji pa bodo zagotovo še manj radodarni s finančnimi sredstvi. Toda tisti, ki dobro dela, verjame v svoje delo ter se zanaša na svojo mladinsko šolo, ne bo propadel. Lahko se zgodi, da bo na kratek rok zanihal rezultat, a bodo na dolgi rok vsi na boljšem.

Seveda bi bil velik, saj imajo tudi dobro mladinsko šolo, iz katere bi morali bolj v ospredje potisniti še kakšnega, recimo Kosija, Glasa, Nemaniča… Zgodba Primorske je zgodba neverjetnega entuziasta Gregorja Vuge, ki je vložil svoj kapital in ustvaril rezultatski in organizacijski uspeh. Težava pa je v tem, da ljudje, ki so vodili klub, v trenutku, ko je poslovno zašepal, niso imeli pripravljenega rezervnega načrta. Tudi lokalno okolje bi se lahko bolj vključilo v reševanje situacije. Upam, da bo klub ostal vsaj dober slovenski prvoligaš. Na Obali nikoli ni manjkalo nadarjenih mladeničev, ki si zaslužijo priložnost za dokazovanje.

Liga NBA je danes bolj posel kot šport. Po treh, štirih mesecih neigranja je neregularno na enem mestu speljati ligo do konca. Sicer bo zanimivo za gledalce, saj bodo iz vsega skupaj znali narediti spektakel, a to nima zveze z neko realno podobo lige v normalnih razmerah. V ozadju je velika finančna mašinerija in strahovito visoke pogodbe, ki se enostavno morajo spoštovati. Na žalost je kapital v športu prevzel vodilno vlogo. Včasih je bil dodatek, zdaj pa je postal glavna stvar.

Vse skupaj je speljano na silo. Zmagovalec letošnje sezone se z lovoriko ne bo mogel tako ponosno bahati, saj je sprejetih preveč kompromisov. Toda v športu v ZDA se šov mora nadaljevati. To je treba sprejeti in preživeti.

Tako reprezentanco, ki jo imamo trenutno, z Dončićem na čelu, sicer brez vodje Gorana Dragića, pa vseeno, bi resnično moral v roke vzeti mlad vrhunski trener. Predsednik zveze Matej Erjavec in generalni sekretar Rašo Nesterović sta predlagala Itoudisa, ki je po mojem mnenju najboljša možna izbira. Res bi se splačalo potruditi in ga pripeljati. Sploh, ker pri njem niso na prvem mestu finance, saj pri CSKA zasluži dovolj, temveč kakovost reprezentance. Škoda bi bila, če bi šla potencialno velika zgodba mimo. Resnično verjamem, da lahko Slovenija v polni zasedbi meri proti vrhu olimpijskega turnirja, če bi se nanj seveda uvrstila. In hkrati samo upam, da nam vsega skupaj ne bo onemogočila zunanja sila, na katero ne moremo vplivati.

Spomnim se, da smo s Philadelphio prišli v Chicago ravno na začetku sezone 1997/98, ko so imeli pred tekmo ceremonijo s podeljevanjem šampionskih prstanov. V slačilnici smo bili vsi glasni in se šalili, ko so se odprla vrata, vstopil pa je Jordan. Bilo je, kot da bi v trenutku nekdo pritisnil gumb »pavza«. Prišel je pozdravit Derricka Colemana, izmenjala sta si nekaj besed, nato pa je odšel. Še kakšne tri sekunde smo bili vsi na miru, potem pa kot da je spet nekdo pritisnil »play«. Serija mi je bila zelo všeč, ne pa tudi, kako je bil predstavljen generalni direktor Jerry Krause. Poznal sem ga, saj je bil z njihovim skavtom Ivico Dukanom trikrat v Ljubljani. Chicago me je želel vzeti kot zadnji izbor prvega kroga na naboru leta 1997, a se je nato izkazalo, da bo prost neki drug igralec, za katerega so mislili, da ne bo. To mi je Krause tri dni pred naborom tudi odkrito povedal. Moram pa izdati, da so mu bili v Ljubljani silno všeč tukajšnji suhomesnati izdelki. Če bi se stvari obrnile nekoliko drugače, bi bil lahko Jordanov soigralec.