Ekonomska kriza za očeta samohranilca Simona (ime je izmišljeno) iz Ljubljane ne traja od 12. marca, ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija, ampak že nekaj zadnjih let. Pravzaprav vse od prejšnje globalne recesije. Vse od tedaj se ni povsem pobral, novi koronavirus pa ga je pahnil v položaj, v kakršnem še ni bil. Ostal je brez vseh dohodkov, upravičen ni bil niti do pomoči države, zato je skupaj z 18-letno hčerko odvisen od humanitarnih organizacij.
Življenje iz rok v usta
V takšnem položaju se je znašel, čeprav ima številna znanja. Je fotograf, obvlada grafični dizajn, marketinško psihologijo, medijsko produkcijo, organizacijo velikih dogodkov, oblikovanje prostorov. »Do prejšnje krize sem organiziral velike prireditve najzahtevnejšega tipa. Super mi je šlo, dokler ni prišla kriza,« pravi. Tedaj so se začele kopičiti težave. Predolgo je vztrajal s preveliko ekipo, prišli so dolgovi, naposled pa poslovni in še osebni stečaj. Brez prihrankov in z dolgovi je tako živel vsa zadnja leta. »Večinoma sem zaslužil le za osnovno preživetje. Ko sem zaslužil kaj več, sem denar porabil za odplačevanje dolgov podjetja,« je razložil.
Živel je iz rok v usta, iz organizacije velikih dogodkov se je po prejšnji krizi preusmeril v oblikovanje prostorov. Podjetje, v katerem je bil edini zaposleni s polovičnim delovnim časom, v mesecih pred začetkom epidemije ni ustvarjalo dovolj prihodkov, da bi si lahko redno izplačeval plačo. Tako si je bil prisiljen izposojati pri sorodnikih in prijateljih. Če je bil do tedaj na robu, je z izbruhom novega koronavirsa padel čezenj. Ostal je povsem brez dela, še naročilo, ki ga je imel na Hrvaškem, je bilo preklicano, prijatelji in sorodniki pa mu zaradi težkih razmer niso mogli več priskočiti na pomoč s posojanjem denarja.
Tako je bil kar naenkrat v položaju, ko ni imel denarja ne za najemnino ne za hrano. Potem ga je prijatelj spodbudil, naj se obrne po pomoč na Zvezo prijateljev mladine Moste - Polje, kjer so poskrbeli za najemnino in hrano. »Ko so mi rekli, da mi bodo pomagali, sem imel solzne oči. Če mi ne bi, bi s hčerko pristala na cesti,« je dejal in razložil, kako je bil stisnjen v kot.
Brez pomoči države
»Delati na trgu je bilo prepovedano, bil sem brez prihrankov, nisem vedel, kako dolgo bom brez prilivov. Najemodajalec je rekel, da ne bo znižal najemnine, ampak mi je še povišal varščino za 800 evrov, ker je pri meni zaradi finančnih težav tveganje, da ne bom plačeval najemnine, večje.« Prgišče evrov si je zaslužil le s priložnostnim delom kot varnostnik in kot pomočnik pri rušenju hiše. Pomagala mu ni niti vlada. Ker majhno podjetje, v katerem je bil edini zaposleni, ni imelo poravnanih vseh davčnih obveznosti za dohodke iz delovnega razmerja, ni mogel iti na čakanje. Prijavil se je na zavod za zaposlovanje in konec maja prejel okrog 150 evrov nadomestila. Junija bo prejel 415 evrov.
»Tri tedne sem bil v takšni depresiji, da sem bil le kakšnih 20 odstotkov funkcionalen. Najtežje je, ker ne veš, koliko časa bo kriza trajala in ali se bo ponovila. Kako se bo to izšlo?« se je vprašal in dodal, da se mu je razpoloženje izboljšalo, takoj ko je pred časom posvetila lučka, da bi lahko dobil eno naročilo. Želi si le delati ter poskrbeti sam zase in za svojo hčer.
