Nemška kanclerka Angela Merkel je v ozadju spopada s koronavirusom potegnila dve odmevni zunanjepolitični potezi. Najprej je pred tednom dni s sklicevanjem na pandemijo zavrnila udeležbo na G7 v ZDA konec junija in s tem Donaldu Trumpu preprečila uspeh, saj bi pokazal ameriškim volilcem, kako je vse v najlepšem redu, Kitajski pa, da je Zahod pod njegovim vodstvom pripravljen na konfrontacijo proti njej. Z enakim za lase privlečenim izgovorom pa je kanclerka v sredo odpovedala še vrh EU-Kitajska, ki bi moral potekati v Leipzigu 14. septembra. To prvo srečanje voditeljev vseh 27 članic s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom je bilo načrtovano kot glavni trenutek nemškega predsedovanja EU, ki se začne 1. julija. Pekingu je hotela Merklova v Leipzigu pokazati, da je EU enotna in da ima 27 članic. To bi bilo veliko več kot 17 evropskih držav, v katerih Kitajska vidi svoje zaveznike, od katerih jih je enajst članic EU. V resnici poskuša Peking igrati ne le na karto partnerstva EU, ampak tudi na karto evropske razklanosti in šibkosti.
Iskanje časa za strnitev vrst EU
Kitajska je vsekakor najpomembnejša trgovinska partnerica EU in zlasti Nemčije. Tako ni presenetljivo, da hoče Merklova odnosu EU do Kitajske, kar vključuje izdelavo skupne evropske strategije do Pekinga, nameniti največ pozornosti v času svojega predsedovanja EU, ko naj bi tudi nemško gospodarstvo okrevalo. Septembrski vrh v Leipzigu pa je odpovedala predvsem zato, ker EU do takrat ne bo uspelo strniti svojih vrst. Merklova hoče izkoristiti pandemijo za to, da bi pridobila čas in se z drugimi članicami EU uskladila o skupni politiki do Kitajske, še prej pa počakala, kaj bodo novembra prinesle ameriške predsedniške volitve. Sicer bi bil vrh za EU neproduktiven, njene članice pa bi bile še bolj kot doslej obsojene na to, da izbirajo med podrejenostjo bodisi ZDA bodisi Kitajski. Vrh v Leipzigu pa bi bil neuspeh tudi zato, ker bi Nemčija z gostoljubjem do Xija tolerirala neupravičeno odpravo avtonomije v Hongkongu in hudo zatiranje islamskih Ujgurov. Sicer Merklova pri obeh zadevah tudi noče sodelovati s predvolilnim Trumpom, ki zahteva sankcije.
Konfrontacija ni rešitev
Čeprav vse močnejša Kitajska s svojim političnim sistemom in zavračanjem transparentnosti ostaja na drugem bregu, kot je EU, pa Merklova in večina drugih evropskih voditeljev zavračata odprto konfrontacijo s sankcijami, ki jo zagovarjajo ZDA. Kljub različnim vrednotam Kitajska ostaja ključna partnerica EU. Na vrhu v Leipzigu, ki je menda zdaj samo preložen, naj bi na primer govorili zlasti o skupnem boju proti podnebnim spremembam in o skupnem reševanju dolgov afriških držav, pa tudi o zavarovanju evropskih naložb na Kitajskem.
Xijevo tiho razočaranje
Xi Jinping je takoj po nemški odločitvi o preložitvi vrha telefoniral Merklovi in izrazil pripravljenost Kitajske za sodelovanje z Nemčijo in EU v smeri multilateralizma. Xi je kanclerki tudi dejal, da hoče Kitajska »v tem negotovem svetu prispevati k predvidljivosti«. Te besede so vsekakor odraz vse večjih napetosti med ZDA in Kitajsko. A Xi, razočaran, ker ni bil določen nov datum srečanja, preložitve vrha ni komentiral. S prihodom v Leipzig je hotel pokazati, kako zelo pomembno je zanj partnerstvo z EU.
»Upam, da bo do vrha prišlo pred koncem leta,« pa je za nedeljski časopis Bild am Sonntag dejal nemški zunanji minister Heiko Maas. Poudaril pa je, da se dialog ne more zreducirati »na gospodarska in trgovinska vprašanja«. Dodal je: »Potrebujemo skupno evropsko strategijo, da bi lahko naše vrednote svobodnega sveta branili nasproti Kitajski.«
