Zdi se namreč, da je bilo včasih precej več izstopajočih, drznih, raznolikih. Čeprav je bilo na splošno modelov manj, je bil vsak nemudoma prepoznaven. Kasneje pa je prišla nekakšna uniformiranost. Z vidika drugačnosti nas tako vsakič znova navduši Toyotin športni terenec C-HR, nemara najdrznejši velikoserijski avto na naših cestah, ki se močno razlikuje tudi od vseh drugih vozil te znamke. Malce drugačen način atraktivnosti, ker je po enakih smernicah oblikovana celotna paleta vozil, ki sicer prav tako že nekaj let izstopajo po svojem dizajnu, pa lahko pripišemo tudi njegovemu tokratnemu Renaultovemu tekmecu kadjarju.
No, C-HR je glede omenjenega še vseeno korak spredaj, seveda pa za oba avtomobila ne velja le to, da sta lepa. Če začnemo z japoncem, je na mestu ugotovitev, da je povsem drugačen, kakovosten, urejen, a vseeno živahen in zelo razgiban tudi v notranjosti, s čimer ga je takoj tudi večji užitek voziti. Še posebno zato, ker se v kombinaciji s hibridnim pogonom dvolitrskega bencinskega in električnega motorja s sistemsko močjo 135 kilovatov (184 konjev) izkaže za zelo zabavnega, odzivnega (do stotice pospeši v vsega 8,2 sekunde) in živahnega. Pa tudi dinamičnega in zanesljivega v ovinkih, malce – a precej manj kot nekdaj – zmoti le hrup motorja ob odločnejših pospeških, kar je pač posledica sodelovanja z brezstopenjskim samodejnim menjalnikom. Pri vožnji s stalno hitrostjo pa je odlično zvočno izoliran, tih in uglajen. Kadjar je na drugi strani stavil na klasičen dizelski pogon, 1,7-litrski motor je premogel 110 kilovatov (150 konjev), sodeloval pa je s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Med vožnjo je bil malenkost mehkejši in zato udobnejši, sicer pa po vozni dinamiki zaostaja za tekmecem, tudi v ovinkih je nagibanja precej več, kadjar je tudi manj odziven tako pri višjih hitrostih kot z mesta (do stotice potrebuje 11,2 sekunde). Mu pa štirikolesni pogon prednost daje na slabših terenih, kjer mu prav pride tudi višja (20:15 centimetrov) oddaljenost od tal. A na cesti je C-HR kar precej spredaj, tudi kar se tiče porabe – na sto kilometrih se je povprečno zadovoljil s 6,1 litra bencina, kadjar nam je porabil 6,9 litra dizla.
Enako velja za infozabavni sistem. Pri Toyoti so pametno ugotovili, da nekaj fizičnih gumbov namesto »navideznih« na dotik naredi gromozansko razliko pri odzivnosti in uporabnosti, naredili korak nazaj in jih vrnili, s čimer je upravljanje hitro in enostavno. Pri kadjarju je medtem pohvalno ločen del upravljanja s prezračevanjem, osrednji zaslon infozabavnega sistema pa je še vseeno (pre)slabo odziven in se večkrat »zatakne«. Precej blizu sta si medtem oba avtomobila po prostornosti potniške kabine, čeprav sprva C-HR zaradi precej temne notranjosti deluje bolj utesnjeno. No, gromozanska pa je razlika v korist kadjarja pri prtljažniku. Čeprav tudi njegov z osnovnimi 472 litri nikakor ni med večjimi v razredu, je precej večji in uporabnejši od vsega 358-litrskega pri C-HR. Ki je tako s tem pogonskim sklopom še za 20 litrov skromnejši kot sicer pri tem avtomobilu.
Kar se opreme tiče, je bil C-HR s paketom launch edition opremljen najbolje, zato nismo pogrešali prav ničesar, tudi bogata kadjarjeva oprema bose pa zadovolji veliko večino. Zlahka bi shajali tudi z manj, zato bi se dalo na videz visoki ceni 33.790 evrov za prvega in 30.790 za drugega tudi znižati. Več pa v sklepu.
