Devetnajstletni Stanislav in dve leti starejši Ilja Koscev sta med najmlajšimi na smrt obsojenimi zločinci v zgodovini smrtne kazni. Sodnik je odločil, da bosta na tak način plačala za življenje, ki sta ga aprila lani z nožem vzela učiteljici. »Zbrani so začeli ploskati. Najprej eden, sledil je drugi, počasi je aplavz zajel vso dvorano. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se je ustavilo tudi moje življenje,« se grozljivega dne spominja njuna sestra Hana. Takrat se je prebila do njune kletke, ju objela in jima obljubila, da jima bo skušala rešiti življenje. Ni ji uspelo.
Rešila bi ju lahko pomilostitev
Do torka sta lahko še upala na čudež, dobroto predsednika Aleksandra Lukašenka, ki bi ju s pomilostitvijo lahko edini rešil gotove smrti. Taka odločitev bi završala v javnosti, molk je enako izpoveden. Zlovešč. »Ne opravičujem ju. Kriva sta. V trenutku, ko sta izbrisala življenje nekoga drugega, sta izgubila tudi svojega, mi pa posledično naša,« za BBC komentira Hana, ki nikoli ne bo izvedela, kdaj sta bila brata ustreljena in kam ju bodo (ali pa so ju že) pokopali. Lukašenko je v 25 letih vladanja le enkrat izrabil možnost pomilostitve, takšna odločitev v primeru bratov bi bila izjemno presenetljiva. »Izmečka sta, nikakor drugače ju ne gre opisati. Tokrat nista prvič v težavah. Umorila sta učiteljico, in to samo zato, ker je skušala rešiti njune nečake. Zato sta jo zabadala vso noč,« je bil o njuni krivdi še pred koncem sojenja prepričan beloruski predsednik.
Krvavi večer se je odvil aprila lani. Stanislav je ob polnoletnosti lahko zapustil skupinski rejniški dom in se vrnil v domačo hišo k sestri Hani v bližino meje z Rusijo. Družina je bila po dolgem času spet skupaj, a sreča ni trajala. Že nekaj dni pozneje sta se učiteljici, sestrini sosedi, maščevala, ker se je vtikala v njeno življenje in nanjo naščuvala socialno službo. Z nožem sta jo zabadala do smrti, potem še podtaknila požar. Potencialni odvzem nečakov je v mladeničih, ki sta del odraščanja preživela stran od družine, sprožil za mnoge nerazumljiv in pretiran odziv.
Plačevanje za odvzem otrok
Očeta sta izgubila zelo zgodaj, umrl je, ko je Stanislav štel pet mesecev, Ilja pa dve leti. Mama Natalija Kosceva je od takrat delala po dve službi, da je preživela štiri otoke, za tri mlajše brate je skrbela najstarejša Hana. Življenje ji je nekako uspelo navigirati trinajst let, ko so ji mlajša sinova, takrat stara štirinajst in šestnajst let, odvzeli zaradi izostajanja v šoli. V Belorusiji morajo starši plačevati za svoje otroke v oskrbi države, nekaj tisoč evrov dolga bo Natalija odplačevala še osem let. Še dolgo zatem, ko njenih sinov ne bo več med živimi. V zaporu v Mogilevu ju ni mogla obiskati, prav tako ni mogla priti na sojenje in razsodbo, saj zaradi tega dolga ne sme potovati oziroma zapustiti prestolnice Minsk. Od aretacije aprila lani komunicirajo izključno prek pisem. Ju pa tu in tam obišče Hana. Za 140 kilometrov z vlakom ali avtobusom potrebuje do sedem ur, prinaša jima hrano in priboljške.
Šele po razsodbi je izvedela, da smrtne kazni ne izvajajo nikjer drugje v Evropi, o čemer predsednik Lukašenko noče niti slišati. Izgovarja se na »voljo ljudstva«, ki je leta 1996 smrtno kazen podprlo z 80 odstotki. Koliko ljudi so usmrtili od razglasitve neodvisnosti leta 1991, ni znano, strokovnjaki pa ocenjujejo, da do 400. Belorusinje ne morejo biti kaznovane s smrtno kaznijo. Ta je rezervirana samo za moške.
