A v četrtek, 4. junija, iz medijev izvemo za 180-stopinjski preobrat obeh strank. Po deseturni razpravi na skupni seji parlamentarnih odborov za zunanjo politiko in za zadeve Evropske unije, ki so jo zahtevale opozicijske stranke prav z namenom, da bi primorale ministrstvo za zunanje zadeve k umiku Logarjevega pisma in opravičilu slovenskemu pravosodju, je sledil nepričakovani razplet. Zahteve opozicije so bile v celoti zavrnjene, dopis ministra pa je prejel polno legitimacijo in celo oceno »nepristranski«, obsojeno pa je bilo pismo evroposlancev LMŠ Klemna Grošlja in Irene Joveve, naslovljeno na dva evropska komisarja, s katerim opozarjata na zavajajoče Logarjeve navedbe in na to, da odražajo le stališča stranke SDS. Povedala sta enako kot nekaj tednov prej DeSUS in SMC.
Sklepam, da če bi kaj takega pričakovali, pobudniki seje s pobudo sploh ne bi šli. Vedeli so, da je bila SDS dokaj osamljena v obrambi Logarjevega pisma – tudi NSi se je držala bolj tiho –, in računali, kar so tudi povedali, da bodo našli poenoteno nekdanjo koalicijo v zavračanju takega napada in mednarodnega blatenja slovenskega pravosodja. To sta pričakovala tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič, a je vodilni stranki očitno uspelo ukrotiti vse tri koalicijske stranke in za Logarja pridobiti polno podporo.
Še enkrat se je pokazalo, da ko imaš moč, servilne partnerje in discipliniran glasovalni stroj, parlamentu lahko vsiliš kar koli, tudi pojedino zarečenega kruha. Toda kako bosta Pivčeva in Počivalšek pojasnila tako nedoslednost ter očitno in sramotno podrejenost in služnost SDS? Aha, že vem, sklicevali se bodo na 82. člen ustave, prvi odstavek, ki pravi, da so »poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila«.
Aurelio Juri, Koper
