Pravnik, ki je pred desetimi leti doktoriral z disertacijo Pravna doktrina in praksa na področju športa v Evropski uniji, je bil tudi med člani iniciativnega odbora za ustanovitev OKS, ki so ga sestavljali še Ivo Daneu, Rajko Šugman, Janez Stele, Miroslav Cerar, Evgen Bergant in Milan Jerman. Ko je bil OKS ustanovljen 15. oktobra 1991 v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer so slovesno podpisali tudi Slovensko olimpijsko listino, je postal njegov prvi predsednik, po petih mandatih pa se je poslovil na volilni skupščini 16. decembra 2014, ko ga je nasledil Bogdan Gabrovec.
Po osamosvojitvi Slovenije je bil Kocijančič najzaslužnejši, da je Mednarodni olimpijski komite (MOK) že 5. februarja 1992 potrdil OKS kot polnopravnega člana, istega leta pa je to storilo tudi Združenje evropskih olimpijskih komitejev (EOC). To je slovenskim športnikom omogočilo, da so pod svojo zastavo na OI prvič nastopili že na zimskih v Albertvillu 1992, nato premierno še na poletnih v Barceloni. Predvsem po njegovi zaslugi je Slovenijo že naslednje leto obiskal Juan Antonio Samaranch, predsednik svetovnega olimpijskega gibanja, »Kocka« pa je s športno-funkcionarskimi dejanji poskrbel, da Slovenija igra pomembno vlogo na zemljevidu svetovnega športa, zato ne čudi, da mu pravijo največji športni funkcionar v zgodovini Slovenije.
Od leta 1992 je bil generalni sekretar OKS Tone Jagodic, ki se Kocijančiča, častnega občana mesta Ljubljana, spominja kot drugega očeta. »Glede na to, kaj vse je storil in dosegel v življenju, je pomembna osebnost ne le pri nas, ampak tudi v tujini. Kot človek je bil dober, zaupal je ljudem, bil je optimist, razgledan in izobražen, bil je veder in izjemen motivator. 'Ajde, fantje, gremo', je rekel, ko so bile okoliščine videti res težke. In smo šli naprej. Vedno je vlekel voz naprej – tudi ko je bilo najtežje in ko drugi niso več videli in vedeli, kako naprej,« se spominja Tone Jagodic, ki je bil njegova desna roka tudi leta 2017, ko je bil Kocijančič izvoljen za predsednika EOC. Že leto pred tem je postal vršilec dolžnosti predsednika, potem ko je moral šef Patrick Hickey odstopiti zaradi korupcijske afere s preprodajo vstopnic za OI 2016 v Riu.
Kocijančič, ki je bil tudi osebni prijatelj sedanjega predsednika MOK Thomasa Bacha, šef avstralskega olimpijskega komiteja in član MOK John Coates pa je Slovenca označil za najbolj inteligentnega moža v svetovnem športu, je po OI 2014 v Sočiju sporočil, da se umika s položaja predsednika OKS. »Odšel bom ponosno, kajti zdaj smo v športu enakovredni največjim na svetu. Čeprav je zelo težko razložiti, kako lahko narod z zgolj 0,025 odstotka svetovnega prebivalstva dosega takšne fantastične športne uspehe,« je dejal Janez Kocijančič, ki je decembra 2014 na volilni skupščini dobil naslednika Bogdana Gabrovca. Ta je na glasovanju premagal oba protikandidata, Zorana Jankovića in Andraža Vehovarja: v prvem krogu je dobil 64 glasov od 142 možnih (Janković 40, Vehovar 38), v »finalu« pa je ugnal Jankovića z 89:51.
O Kocijančiču, ki je bil med letoma 1974 in 1984 predsednik Smučarske zveze Slovenije, nato štiri leta prvi mož jugoslovanske zveze, od 1981 član predsedstva Mednarodne smučarske zveze (Fis) in od 2010 njen podpredsednik, Gabrovec govori zgolj v superlativih. »Bil je izjemna osebnost, zelo smo ga cenili. Učili smo se, a ne iz njegovih besed, ampak iz njegovih dejanj. Nobeno še tako izurjeno pero ne more pričarati takega leposlovja, take knjige, kot jo je on pisal v živo z delom pred našimi očmi. Nikoli ni povzdignil glasu in vedno je znal pomiriti strasti,« pravi Bogdan Gabrovec, ki je ob prevzemu predsedniške funkcije na namige, da stopa v (pre)velike čevlje, šaljivo odgovoril: »Ne bo nobenih težav, saj imava z Janezom oba enako številko noge. Sploh se ne 'hecam', res jo imava.«
Časnik Dnevnik je bil marca letos tisti medij, za katerega je dal Kocijančič zadnji veliki intervju, preden je izgubil bitko z zahrbtno boleznijo. Na vprašanje, ali bo šport preživel pandemijo koronavirusa, je odgovoril: »Prepričan sem, da bo mednarodni šport, pa tudi slovenski, pandemijo preživel. Težko je napovedati, kako dolgo bo trajala, a se bo na koncu izkazalo, da sta življenje in šport močnejša od nje. Šport je zagotovo velika kolateralna žrtev koronavirusa, ni pa edina.«
