Ne bi si upal napovedovati, kaj je naslednji korak od kolesarjenja, ki ga elita in njihovi oprode omalovažujoče skušajo prikazati kot konstantno, za demokracijo primerno in sprejemljivo manjšino, večno nezadovoljnih protestnikov, ki pa se številčno še zmanjšujejo. Zaenkrat še upam na volitve z nekim pozitivnim izidom, kar koli že to pomeni.
Ponavljam pa, da je vsaka sekunda te vlade, tega predsednika države in tega predsednika parlamenta katastrofa za Slovenijo. Pa da ne bom slučajno obtožen anarhizma in nihilizma, ker naj mi nič ne bi bilo všeč, naj povem le, da vsi sedanji oblastniki počasi in prepričljivo izgubljajo zaupanje. Ne glede na vse plačane in neplačane ankete priljubljenosti ter ne glede na po novem zelo ali čedalje bolj verodostojne statistične podatke, ki bodo očitno potrjevali teze elite in negirali dejstva.
Zato so petkovi protesti pokazatelj stopnje neke demokratičnosti, predvsem pa nezadovoljstva ljudi. Sicer pa so prikaz sile, moči in tolerance, do katere bo elita še pustila ljudi pri miru in na drugi strani glasne, jasne ter vztrajne protestnike, ki z upanjem, mirnimi, a utemeljenimi zahtevami in cilji opozarjamo na vse nepravilnosti, izdajo, neumnosti in omalovaževanje volilcev.
Kar se tiče viharja v kozarcu vode in »hudega« kršenja pravic svetovalcu predsednika države dr. Ernestu Petriču, ki je bil sneman in slikan med »slučajnim« sprehodom med demonstranti »na poti v službo« v petek, 29. 5. 2020, naj samo omenim, da je to res »hud« zločin, ki zasluži globoko opravičilo. Znašel se je, kot rečeno, slučajno med nami protestniki, ki naj nas bo sram (?!), ker da kalimo njegov mir in njegovo pripravljenost, da dela v »našo dobrobit«. Ampak to samo za železno ograjo, kjer se počuti varnega med sebi enakimi elitnimi sotrpini.
To, da se je znašel v realnem svetu, na ulici, polni kolesarjev, in med ljudmi, nezadovoljnimi z oblastjo, ki jo vsakokrat in celo življenje tako pridno zagovarja, je očitno šok, ki ga bo težko preživel. Zato je morda zaradi zdravja boljše, da se umakne v kakšno beneško komisijo ali pa vsaj na »varno« za železno ograjo. Človek se očitno poskuša samemu sebi smiliti in se prikazati kot žrtev vseh neznanih fotografov, ki so in smo drug drugega slikali »na neznanem mestu in ob neznanem času«. Pravičnik, ki je kot božanstvo odločal o vseh nas v preteklosti in danes, pa se tako hudo boji za svoje pravice, ki so menda grobo kršene. Ja, strah ima res velike oči.
Pa so bili nekateri veseli, če smo se lahko slikali z znanimi osebnostmi iz kulture, akademske srenje, ali ob srečanju kakšnega prijatelja in znanca. Pa res čudno, nihče ni protestiral proti fotografiranju.
Res pa je, da imate ljudje iz elite svoje življenje, ki je popolnoma drugačno od nas navadnih davkoplačevalcev, ki ne hodimo v službo v petek zvečer in za davkoplačevalski denar, seveda. Se pa vozimo s kolesi. Pa srečno, elita.
Miloš Šonc, Grosuplje
