Janković tako vsakič, ko pogovor nanese na kakšne »zelene« zahteve, v mešanici spoštljivosti in pokroviteljskega trepljanja pove, da je Koželj pač »gospod profesor«. S to hudo zaprašeno ljudsko predstavo o »profesorju« kot raztresenem, skuštranem, dobrodušnem, a stvarnostjo ne povsem povezanem učenjaku ga seveda prijazno smeši, sebe pa slika kot tistega, ki mora temu »teoretiku« razložiti realnost. In ta realnost, še bolje, kar sama resnica realnosti je seveda politik, torej on sam, praktik, z nogami trdno na tleh. Vzorčna za ta odnos je županova hepiend zgodba o tem, kako sta šla zaradi prenove v neko križišče, kjer naj bi padla tri drevesa, kako je ob tej možnosti ubogi profesor prebledel, a ga praktični župan, ki že od daleč vidi, da je možno narediti cesto IN rešiti drevesa, takoj potolaži. Ker profesor arhitekture, Koželj, nima ne »augenmasa« ne znanja, da bi to ugotovil sam.
Zanimivo je, da Koželj to zgodbo o svoji nemoči utrjuje tudi sam, zelo pogosto se ob neprijetnih vprašanjih sklicuje na svojo nemoč, češ da lahko le pove svoje mnenje. Na vprašanje, ali ga torej župan ne jemlje resno, pa se odgovoru vedno lojalno izogne in omenja neke druge odločevalce, službe, zakone…
Ta uigrani tango je izvrstna metoda pri vseh spornih projektih njune skupne vladavine: če je Koželj ogorčen ob kakšnih nerešenih, zastalih, propadajočih projektih, kot je na primer Rog, pa zgolj skomiga ob propadajočem trgovskem delu Stožic, ki je Jankovićev »spomenik«. Ko občani ne vidijo prav nobene potrebe po garaži pod tržnico, Koželjevo obsesijo »pokrije« župan, ki se mu bojda smilijo dostavljalci solate, ki nimajo kje parkirati (medtem si občinski uradniki uzurpirajo javno parkirišče na Krekovem trgu). Ko je vsem jasno, da je zaradi pritiskov kapitala v veliki meri uničena Rožna dolina, nam arhitekt postreže z mnenjem, da tam ni nič narobe ali pa nič ne ve (glej že drugo grdobijo, ki raste tik ob parkovni poti nasproti vile Marije Vere.) Ko besnimo nad večanjem prometa in slabim avtobusom, sta družno nema. In če se znova in znova odpira problem gotovo najsramotnejšega pokleka pred mamonom za vsakega arhitekta, kaj šele za tistega, ki se hoče vpisati v mestno zgodovino, namreč Plečnikov stadion, to vrhunsko norčevanje iz dediščine in vrhunsko uničenje možnosti sodobne, sovisne, zelene, ljudem namenjene prenove kvarta, se naša tangoista v pirueti zvijeta naprej in nazaj – in nam v zameno ponudita VIP-tribuno.
