»Ko so se pojavili prvi primeri virusa v Evropi, smo začeli komunicirati s sorodnimi organizacijami iz tujine, kjer so se ponekod odvijali grozljivi scenariji. Začeli smo osveščati domačo javnost – pisati dopise, se oglašati v medijih, sestankovati, opozarjati ministrstvo in lokalne skupnosti. Z začetkom epidemije se je pojavil šok. Časopisa na ulici nismo mogli več prodajati, naš dnevni center, kjer se dnevno zadržuje po 70 ljudi, smo morali zapreti. Pojavilo se je strašljivo vprašanje - kam bodo šli vsi ti ljudje?« pripoveduje Hana Košan.

Korona na ulici

»Nevladne organizacije smo ene ključnih točk, kamor dnevno prihajajo ljudje s socialnega roba. Prihajajo po hrano, sanitetni material, a predvsem pridejo preživet svoj dan, saj nimajo druge socialne mreže. Ko smo morali zapreti dnevni center, se je ljudem življenje obrnilo na glavo. Ostali so zunaj, brez pitne vode, javna stranišča so bila zaprta, niso se mogli stuširati, umiti rok …« stisko brezdomcev v času epidemije opisuje Hana Košan.

»Najprej smo si zastavili, da bomo prek spleta in telefona kar največ v stiku z našimi uporabniki – ja, brezdomci imajo telefone, ki v današnjem času niso več nobena luksuzna dobrina, saj jih dobiš že v prvem diskontu za vogalom -, pomagali smo z nasveti v resnih krizah, ki so se začele pojavljati ob stresu in tesnobi, ki smo ju doživljali vsi, za ljudi brez doma ali na socialnem robu pa je bilo še toliko huje. Pri njih so že v običajnih razmerah pogoste duševne stiske in bolezni, večkrat v kombinaciji z različnimi odvisnostmi,« nadaljuje Hana Košan.

»Hitro se je pokazalo pomanjkanje fizičnega stika, zato smo morali na teren. Ljudem smo dajali hrano, vodo, obliže, previjali rane, saj se je tudi zdravstvena oskrba zaprla. Pojavile so se težave med uporabniki naše nastanitvene podpore. To so družine, ki že itak živijo v zelo kompleksnih situacijah in ki so naenkrat ostale stisnjene v majhne življenjske prostore, brez jasne slike o prihodnosti, brez obrokov za otroke v vrtcih in šolah. Začeli smo torej iskati donacije hrane in jih razvažati, videvali smo grozovite stiske, ker ljudje niso znali pomagati svojim otrokom pri šolanju ali pa za šolanje na daljavo sploh niso imeli pogojev, stres se je samo kopičil. Kvarili so se pralni stroji in smo urejali tudi to. Pomagali smo pri varstvu otrok, hodili v šolo po delovne liste in jih fotokopirali … Včasih smo šli tudi čez kakšen priporočen protokol zdravstvene stroke ali financerjev, a smo morali, ker je bilo nujno za pomoč ljudem.«

Zavetišče in zavezništvo nevladnikov

Na nekem nočnem sestanku je postalo jasno, da tudi nečloveški napori na ulici med epidemijo ne bodo dovolj za preprečevanje najhujšega. »Naša stalna mantra je, da mora imeti vsak človek dom, že leta spodbujamo krepitev stanovanjskih skladov, ki bi ljudem, ki se znajdejo v stiski, pomagali priti na zeleno vejo, od koder bi zmogli naprej sami. Nikoli nismo bili zagovorniki zavetišč, ker je to zmeraj zgolj zasilna rešitev brez trajnostnih ambicij. A v času epidemije je zavetišče preprosto postalo nujno.«

V dveh dneh so odprli zavetišče za 20 ljudi, v katerem so po najboljših močeh upoštevali protivirusne ukrepe, skušali so vzdrževati fizične razdalje, prostore so pogosto razkuževali. Ob tem je Hana Košan najbolj ponosna na močno in aktivno zavezništvo, ki se je spletlo med nevladnimi organizacijami, ki delajo z ljudmi na socialnem robu, pa tudi z zavetiščem na Poljanski, ki deluje v okviru Centra za socialno delo.

»Reševanje brezdomstva temelji na nevladništvu. Skupaj smo pošiljali dopise, si izmenjavali sanitetni material … V zavetišču nam je pomagala medicinska sestra iz društva Stigma, društvo Šent nam je priskočilo na pomoč s strokovno delavko, Filantropija nam je pomagala s projektom Viški hrane, DrogArt so ponudili kadrovsko pomoč … Pa še mnogo drugih, izjemna podporna skupnost, ki je morala ukrepati, ker ji tako narekuje notranji imperativ.«

In ob vsem tem: časopis! Kralji ulice! »Ko so omejili gibanje na javnih površinah, smo prvič v zgodovini prekinili prodajo časopisa na ulici in ga preselili na splet. Za veliko naših uporabnikov je prodaja časopisa edini vir dohodka, mnogi ne prejemajo niti socialne denarne pomoči, zato smo se odločili, da pozovemo javnost k donacijam in da na našem računu zbiramo denar, ki bi ga ljudje namenili prodajalcem. Prišlo je res veliko donacij, ne samo denarnih, trgovine so se odzvale z boni, v nekem trenutku smo bili kar ganjeni. Vse smo razdelili kar najbolj transparentno in po premišljenih ključih.«

Zdaj je časopis znova na ulici, v novi številki pa so opisane mnoge dogodivščine iz časa epidemije. »Mi ne bomo nehali delati, pa naj se zgodi karkoli. Hej! V času korone smo odprli novo zavetišče, za katerega sploh nismo imeli financiranja! To je ta stvar, ki mene žene, razlog, da rada delam v nevladnem sektorju, v našem društvu: veš čas se boriš s sistemom, kar je včasih težko, ampak veš, da delaš, ker moraš, ker - kdo bo šel k tistim najbolj odrinjenim, če ne bomo šli nevladniki? Nihče. To se je pokazalo tudi v tej krizi,« pravi Hana Košan.