V srcu je bil dnevnikovec, pa čeprav je imel avanturi tudi na Mladini in Delu. Na Kopitarjevo ga je v centralno redakcijo zvabil Vaso Gasar, kasneje legendarni urednik Nedeljskega dnevnika. Desk prevedeno pomeni, da se zbudiš s časopisom in greš spat z njim. Služba za močne živce, zato nihče ne zdrži dolgo. Tudi Boris ni. Avtomobilizem je bil njegova prvinska ljubezen. Oral je ledino. Rubrika Svet vozil je bila z letom 1991 prva, ki je bila na voljo bralcem slovenskega dnevnika, njene vsebine so naravnost požirali. Boris je bil namreč mojster svojega poklica. Dobro je vedel, kaj se bere. Tudi zato, ker je bil nadvse razgledan. Do avtomobilskih kolegov bi bil lahko vzvišen, a to nikoli ni bil. Vedno je bil kolegialen, metanje polen pod noge drugim mu je bilo tuje. Namesto tega je raje pomagal.
Najbolj je fascinirala njegova mirnost. Naj se je zgodilo kar koli, je bil hladen kot špricer, nervoze ni poznal. Ne samo v novinarstvu, nasploh v življenju. Prvina, brez katere v centralni redakciji ni mogoče preživeti. Bil je pozitivno naravnan, človek na mestu. Nisva bila ravno prijatelja, a dobra kolega vsekakor. Tudi kasneje, ko sva obrnila vlogi in sem jaz postal njegov šef. Mnogi bi zamerili, Boris mi ni nikoli. Tudi zato, ker je kmalu uvidel, da ga ljudje ne cenijo, ker je veliki šef, temveč preprosto zato, ker je dober človek.
Časopisne strani Sveta vozil sva sourejala približno desetletje. Spomnim se, kako zelo rad je obiskoval salone avtomobilov. Toda to so bili neki drugi časi, ko nismo vedeli, katere štirikolesne novosti bodo na ogled, in smo morali s sabo na pot vzeti vsaj dva velika kovčka. Vanju smo nato skrbno spravljali vsa gradiva, skozi katera smo se morali po vrnitvi v pisarno prebijati. Pogosto sva ure in ure dolgo skupaj pregledovala kataloge, iskala zanimivosti in izbirala najboljše fotografije. Prav pogleda na njegovo pisarno, do vrha založeno s katalogi, ne bom nikoli pozabil. Kako zelo je ta svet danes drugačen.
S pozitivno energijo, ki ga je obdajala, je omrežil tudi njo, Nado. Da se na Dnevniku rodijo ljubezni, je veljalo nekoč in velja še danes. Mnogim kolegom ni bilo jasno, kako je mogoče, da se še leta kasneje držita za roki, kot golobčka, ki sta sveže zaljubljena. Njuna obraza sta izžarevala ljubezen vsakič, ko smo se videli. Nekaj, kar ni dano vsem. Bila sta preprosto izjemen par. Zadnje desetletje, potem ko sta oba z Nado postala upokojenca, sta še bolj živela na polno. Jadrala sta, uživala v hiši v bližini morja, potovala. Na potovanjih sta obredla svet. Ko je septembra lani po enem izmed potovanj z njemu tako ljubim avtodomom izvedel, da je bolan, optimizma ni izgubil, pa čeprav je šlo za boj, ki je bil izgubljen vnaprej. Pogrešal ga bom, ga nosil v lepem spominu in se mu vedno poklonil, ko bom blizu morja. Prav neskončni modri ocean bo odslej tudi njegov novi dom.
Matej Štakul
