Ta obljuba je bila del skupne deklaracije iz leta 1984, pogodbe, ki sta jo podpisali Kitajska in Velika Britanija, vložena pa je pri Združenih narodih. Dogovor je bil jasen in jamstvo državljanom Hongkonga absolutno: vrnitev mesta izpod britanske pod kitajsko suverenost bo pomenila tudi, da velja načelo »ena država, dva sistema«. Hongkong bo imel visoko stopnjo avtonomije v naslednjih 50 letih, do leta 2047, in bo še naprej užival svoboščine, povezane z odprto družbo pod vladavino zakona.
Toda s svojo nedavno odločitvijo, da Hongkongu vsili zelo strog nov zakon o varnosti, se je kitajski predsednik Xi Jinping požvižgal na skupno deklaracijo in jo poteptal, tako da je neposredno ogrozil svobodo mesta. Zagovorniki liberalne demokracije ob tem ne smejo ostati križem rok.
Več kot desetletje po prevzemu leta 1997 je Kitajska v veliki meri držala obljubo glede načela »ena država, dva sistema«. Res ni bilo vse popolno. Kitajska ni držala obljube, da bo Hongkong lahko sam odločal o svoji demokratični vladi v zakonodajnem svetu, poleg tega se je kitajska vlada vsake toliko vmešala v življenje mesta. Leta 2003, na primer, je opustila poskus, da bi uvedla zakonodajo glede zadev, kot je upor – kar je nenavadna prioriteta za mirno skupnost, ki ne pozna skrajnosti – potem ko je prišlo do množičnih javnih protestov.
V celoti gledano pa so celo skeptiki priznali, da so se stvari odvijale precej dobro. Toda odnosi med Kitajsko in Hongkongom so se začeli slabšati, ko je Xi leta 2013 postal predsednik in je odstranil prah s scenarija agresivnega in brutalnega leninizma. Xi je razveljavil številne spremembe svojih neposrednih predhodnikov in Komunistična partija Kitajske (KPK) je spet začela krepiti nadzor nad vsakim vidikom kitajske družbe, tudi nad vodenjem podjetij.
Xi je povečal partijski pritisk na civilno družbo in univerze, v kali je zatrl vsako disidentsko dejavnost. Pokazal je, da v mednarodni politiki ni mogoče verjeti na besedo njegovemu režimu, na primer ko je prelomil obljubo, ki jo je dal ameriškemu predsedniku Baracku Obami, da Kitajska ne bo vojaško zasedla atolov in otokov, ki se jih je nezakonito polastila v Južnokitajskem morju. Nadalje je Xijev režim v Xinjiangu zaprl več kot milijon ljudi, predvsem Ujgurov, ki so muslimani, in uničeval ujgursko kulturo, kjer koli je bilo to možno. Prav tako je seveda krepil pritisk na Hongkong.
Lanske proteste v mestu je sprožil poskus vlade Hongkonga, da uveljavi zakon o ekstradiciji, ki bi dejansko odstranil požarni zid med vladavino zakona na ozemlju mesta in komunističnim zakonom na kontinentalni Kitajski. Proti demonstracijam je precej brutalno nastopila policija Hongkonga in to njeno ravnanje – vključno s pretirano uporabo solzivca in poprovca – je majhno manjšino protestnikov pripeljalo do zatekanja k nesprejemljivemu nasilju.
Neodvisna preiskava o razlogih demonstracij, brutalni agresivnosti policije in ravnanju demonstrantov (velika večina se je vedla miroljubno) bi lahko še pomirila prebivalce mesta in spodbudila spravo. Toda predlog je bil takoj zavrnjen. Na novembrskih volitvah območnih svetov pa so državljani Hongkonga pokazali, na kateri strani so, ko so v veliki večini glasovali za kandidate, ki se zavzemajo za demokracijo in podpirajo proteste.
Protesti so se prenehali v zadnjih mesecih zaradi mestnih (uspešnih) ukrepov proti koronavirusu. Toda kitajske oblasti nedvomno pričakujejo, da se bodo spet začeli, na primer, da bi zaznamovali 4. junij, ko je leta 1989 na Trgu nebeškega miru prišlo do pokola, in vsekakor se bojijo, da bodo demokratične stranke Hongkonga poskušale zmagati na septembrskih volitvah v zakonodajni svet.
Ta perspektiva očitno vzbuja bojazen v kitajski vladi in med pristaši trde roke v partiji, ki so nedavno začeli odločati o tem, kako bo z mestom. Ti so že izjavili, da ne bodo popuščali pri zmanjševanju avtonomije Hongkonga, in so se že vmešali v zadeve, ki bi morale ostati v pristojnosti vlade in zakonodajalcev Hongkonga.
Xijeva vlada je zdaj zadala mestu doslej najhujši udarec. S tem, ko je izkoristila dejstvo, da je svet posvečal pozornost boju proti covidu-19 (katerega hitro širjenje po svetu je deloma posledica tajnosti in laganja Komunistične partije Kitajske), je kitajski parlament, ki je le poslušno orodje v rokah partijskega vodstva, obšel zakonodajno telo Hongkonga in mestu vsilil zakon o nacionalni varnosti. Zakon zadeva premalo določena kriminalna dejanja, kot sta upor in separatizem, in bo omogočil kitajski različici KGB, ministrstvu za državno varnost, da bo delovala v Hongkongu in najbrž uporabljala svoje običajne metode pritiska in nasilja.
In kaj je domnevna grožnja nacionalni varnosti, ki naj bi jo Hongkong predstavljal za kitajski komunistični režim? Kitajski voditelji se bojijo ravno tistega, kar so obljubili Hongkongu v skupni deklaraciji leta 1984, namreč vladavine zakonov in svoboščine, ki jih ta ščiti. Mesto predstavlja vse tisto, kar Xijev režim sovraži v liberalni demokraciji, zato tisto, kar se dogaja v njem, ni samo velik izziv za Hongkong in njegove ljudi, ampak pomeni tudi grožnjo odprti družbi povsod drugod.
Svet preprosto ne more zaupati kitajskemu režimu. Liberalne demokracije in prijatelji Hongkonga povsod po svetu morajo jasno pokazati, da se bodo postavili v bran temu svobodnemu, dinamičnemu in tudi v duhu velikemu mestu. Po kitajski napovedi, da bo sprejet nov zakon, je 512 parlamentarcev in uglednih politikov iz 32 držav podpisalo izjavo, s katero podpira Hongkong. Gre za svobodo in blaginjo mesta, pa tudi za vrednote in interese odprte družbe vsega sveta.
Kot sopodpisnica skupne deklaracije (1984) ima Velika Britanija še posebno odgovornost, da prevzame v tem boju vodilno vlogo. Za začetek bi moral premier Boris Johnson zahtevati, da bo Hongkong ena od tem zasedanja G7, ki bo junija. Navdih za svoje ravnanje bi lahko našel v Konfucijevih Analektah: »Plemenit mož bi se moral sramovati, če njegova dejanja niso v skladu z njegovimi besedami.«
©Project SyndicateChris Patten je zadnji britanski guverner Hongkonga in nekdanji evropski komisar za zunanje zadeve, zdaj je rektor Univerze v Oxfordu.
