Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo poslovneža Tomaža Lovšeta, ki je zaradi objav prisluhov, iz katerih je bilo razvidno ozadje prodaje družbe Mercator, od Dnevnika zahteval 50.000 evrov odškodnine. Vrhovni sodniki so pritrdili prvostopenjskemu in višjemu sodišču, da v konkretnem primeru pravice do ugleda in zasebnosti Lovšeta ni treba zaščititi bolj kot pravico do svobode izražanja.
Odgovorno in v javnem interesu
Članki so bili v Dnevniku objavljeni leta 2013, v njih pa so novinarji citirali tudi navedbe iz prisluhov Tomažu Lovšetu, ki je svetoval hrvaškemu koncernu Agrokor pri nakupu družbe Mercator. Policija je Lovšetu prisluškovala na podlagi sodne odredbe zaradi predkazenskega postopka v zvezi z njegovimi posli pri Diners Club Slovenija, v prisluhe pa so se ujela tudi zakulisna dogovarjanja glede prodaje Mercatorja.
Dnevnik je pridobil in objavil nekatere dele prisluhov, pri čemer sta trčili Lovšetova pravica do ugleda in zasebnosti ter pravica do svobode izražanja. Vrhovno sodišče se je pri tehtanju obeh pravic pridružilo mnenju nižjih sodišč, da ima javnost pravico biti obveščena o okoliščinah prodaje enega največjih slovenskih podjetij, katerega usoda vpliva na celotno politično in gospodarsko sfero v državi. »Cilj spornih objav je bilo razkritje vplivne gospodarske mreže znotraj in zunaj Slovenije, zato nikakor ni mogoče pritrditi revidentu, da je bil njihov glavni namen njegova osebna diskreditacija ali očrnitev,« so zapisali vrhovni sodniki.
Strinjali so se, da je Lovše relativno javna osebnost in da so Dnevnikovi novinarji svoje delo opravili korektno in v dobri veri. »Pred objavo so iz pridobljenih informacij izločili vso komunikacijo, ki je zadevala zasebno in intimno življenje tožnika, in vse informacije, ki so se nanašale na kazenski postopek (zadevo Diners Club Slovenija). Zato sta bili tožnikova domneva nedolžnosti in pravica do poštenega sojenja ustrezno zavarovani, toženec pa z objavami ni vplival na kazenski postopek v teku,« so zapisali vrhovni sodniki. Dodali so: »Ugotovitve kažejo, da so novinarji k poročanju pristopili odgovorno ter objavili le tiste vsebine, ki so bile pomembne z vidika razprave v javnem interesu.«
Pomembna sodna praksa
Kot je razvidno iz sodbe, so se vrhovni sodniki v veliki meri oprli na prakso evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v preteklosti že odločalo o podobnih primerih. ESČP je denimo dalo prednost svobodi izražanja v primeru slovaškega Radia Twist, ki je predvajal posnetek dveh visokih vladnih uradnikov, v katerem je tekla beseda o političnem ozadju privatizacije glavne slovaške državne zavarovalnice. Čeprav je bil posnetek pridobljen nezakonito, je dalo ESČP pri tako izrazitem javnem interesu prednost svobodi izražanja. »Lahko rečemo, da je Dnevnikova objava ustvarila pomembno sodno prakso. Vrhovno sodišče se je oprlo predvsem na odločbe ESČP, ki smo jih izpostavljali v postopku. Sodba vrhovnega sodišča pa ne daje brezpogojnega dovoljenja za objavljanje dokumentov iz sodnih spisov. Le v izjemnih primerih je dopusten tako močan poseg v osebnostne pravice drugih. Strokovnemu ravnanju novinarjev gre zasluga, da se je tehtnica tokrat prevesila v prid svobodi izražanja,« sodni epilog komentira Dnevnikova odvetnica Jasna Zakonjšek.
Zoper časopisno hišo Dnevnik, nekdanjo odgovorno urednico Suzano Rankov in še tri nekdanje novinarje Dnevnika poteka tudi kazenski postopek, v katerim jim tožilstvo očita zlorabo osebnih podatkov. Dnevnik in nekdanji novinarji se zagovarjajo kot nedolžni, v bran pa jim je stopilo tudi Društvo novinarjev Slovenije. »Tožilstvo pozivamo, da odstopi od pregona, saj gre za primer, ki bi lahko pomenil konec preiskovalnega novinarstva v Sloveniji. Tožilstvo namreč 143. člen zakona o varstvu osebnih podatkov tolmači tako, da bi morali novinarji pred objavo vsakega podatka, ki bi ga prizadeta oseba ocenila za osebnega, pridobiti njeno soglasje,« so ob začetku sojenja sporočili iz DNS.
