Napoved vračanja v šole je nasmeh zvabila tudi na otroške obraze. V minutah pred razglasitvijo odločitve na TV Slovenija so si otroci po družbenih omrežjih veselo delili novico, ki je predčasno pricurljala v javnost. Napovedovala se je že v preteklih dneh in otroci, mali medijski eksperti, so se v pogovorih oprli na oddaji Infodrom in Izodrom, ki sta bili v minulih mesecih zanje glavna informacijska točka. Kar je ministrica namignila v oddaji, se je nemudoma razširilo po telefončkih in dvoriščih.
Ne bi si mislili, da bodo ti, ki sicer komaj čakajo na vzklik »Hura, počitnice!«, tako veseli vračanja v razrede. Četudi zgolj za nekaj tednov. To spoznanje je lepo: šola je za otroke breme, a je hkrati tudi zatočišče pred negotovostjo odraslega sveta, pred vprašanji brez odgovora, pred napetostjo v domačem okolju, stiskami, revščino, prikritim ali odkritim nasiljem. Le v šoli imajo otroci svoj svet in svoje odnose, ukrojene po svojih potrebah.
Učitelji so si oddahnili in ponovno našli svoj pristan. V običajnih časih pred korono je morda kdaj nastal vtis, da je učiteljevanje tlaka, da šolska pravila klestijo ambicije in režejo krila. Strogost učiteljev smo stereotipno povezovali z njihovim nezadovoljstvom. Vsi smo se kdaj kot šolarji spraševali, ali je morda učiteljica, ki nam greni življenje, zgrešila poklic. Vendar se je s koronavirusom pokazalo – brez klišejev – da učiteljevanje ni zgolj poklic, temveč je poslanstvo. Tudi za učitelje so šole majhni univerzumi, v katerih zvezde stojijo prav.
Včeraj se je to pokazalo v detajlu, ki ima velik pomen: ko so se v šolah pripravljali na ponovni zagon vseh razredov, so od Nacionalnega inštituta za javno zdravje prejeli osemindvajset strani navodil. Ob težko pričakovanem sproščanju na vseh področjih – po psihološkem krču, ki je od marca do maja vklepal državo – bi šolnike prebiranje teh navodil lahko spravilo v ponoven obup. Omejitve gibanja, preprečevanje stikov, deljenje razredov, maske, meter in pol razdalje – vse je še vedno tam. Ravnatelji so zadnja dva tedna sporočali, da se pod takšnimi pogoji šolarjev ne da sprejeti nazaj v razrede. Zmanjka učiteljev in zmanjka prostora. Napetost zaradi ukrepov, ki so bili s stališča otrok in učiteljev neživljenjski, s stališča epidemiološke stroke pa znanstveno utemeljeni in edini pravilni, je naraščala vse do ostrih besed in spraševanja po (duševnem) zdravju. A kot bi se včeraj nekaj v učiteljih prelomilo, se je ozračje v pričakovanju vračanja otrok umirilo. Prevladal je samoobrambni mehanizem učiteljev, ki, enako kot preostalo prebivalstvo, vožnje na koronavrtiljaku ne prenesejo več. Namesto slabosti se je vanje spet naselil suvereni občutek, da (s prilagoditvami, kolikor so izvedljive) obvladajo domači teren. Ko bodo v ponedeljek za katedrom, otroci pa v klopeh, bodo stvari spet na svojem mestu.
Prihodnji štirje tedni bodo edina prava generalka za jesen. Šolske stavbe so lahko odprte ali pa so zaprte. Napol ne gre. Več.
