Ključni in neponovljivi dogodek v takšnem sistemu upravljanja države so vsakokratne parlamentarne volitve. S podelitvijo poslanskih mandatov volilci posredno vplivamo na izbor strank, ki bodo krojile usodo države (in našo) do naslednjih volitev. Odločitve, ki vplivajo na materialno, družbeno in okoljsko blaginjo prebivalstva, so po volitvah (le) v rokah vodstev političnih strank. Državljani lahko le še z nejevoljo ali navdušenjem spremljamo njihovo ravnanje. Prezrli smo, da je najbolj učinkovito orodje, ki ga državljani lahko uporabimo, organiziranje »naše« politične stranke, ki bi jo upravičeno lahko imenovali Demokratična stranka kolesarjev. Zakaj potrebujemo »našo« politično stranko? Ker priložnosti, zamujenih na volitvah, ne moremo nikoli popravljati s protesti. Dogodki v procesu upravljanja države so neponovljivi.

Bilanca protestov ob drugem vladanju Janeza Janše je izjemna. Zvrstilo se je kar 51 protestov s povprečno poldrugim tisočem udeležencev. Odvijali so se v dvajsetih večjih slovenskih mestih. Sodelovalo je dobrih 130.000 protestnikov. Izstopale so štiri vseslovenske vstaje in med njimi najštevilnejša tista s 30.000 protestniki. Janševa vladna koalicija ni popustila zahtevam protestnikov. Prelom se je zgodil šele po objavi poročila KPK, ki je Janšo osumila za koruptivno ravnanje. Drugi mandat Janševe vlade se je končal po letu dni z izstopom Virantove Državljanske liste iz vladne koalicije.

Po lanskem odstopu Šarca, predsednika vlade, in razpadu koalicije smo doživeli ponovitev zgodbe s SDS. Politične stranke, ki so se še včeraj zaklinjale, da ne bodo nikoli koalicijski partnerji stranki SDS, so čez noč ugotovile, da je interes države pomembnejši od danih zaobljub. Ob molku koalicijskih partnerjev SDS odločno uveljavlja Janševo zamisel o drugi republiki. Številni analitiki, verjetno tudi iz tega razloga, napovedujejo že jeseni ponovitev zgodbe o kratki vladavini Janeza Janše.

Se bo poved o vračanju Janeza Janše na oblast spet ponovila? Ne sme se. Dovolj je takšne sprevržene ekstremne politike, ki škodi večini državljanov. Ustanovimo »našo« stranko kolesarjev; ni nam treba sestavljati dolgoveznega političnega programa, zanj je dovolj, da na pregleden in sistematičen način zapišemo bistvene zahteve protestnikov, pešcev in kolesarjev. Seveda, politična stranka prinaša tudi nekaj stroškov, a tudi protesti niso brez njih. Finančna ocena pove, da so protestnike stale vsaj kakih 1,3 milijona evrov.

Gotovo tudi vi razmišljate, da je zadnji čas, da politične stranke namesto nenačelnega zdraharstva in uveljavljanja osebnih ambicij začnejo delovati izključno v dobrobit državljanov. Podprite mojo zamisel.

Janez Krnc, Litija