Ko sem služil vojaški rok, nas je bilo v vojašnici več sto mladih, praviloma zdravih, a ko je prišlo do epidemije različnih okužb, od dizenterije, hepatitisa, respiratornih okužb (vključno s tuberkulozo) do meningitisa in drugih, kar ni bilo tako redko, so nastali povsem podobni problemi. Vojska se je odzvala tako, kot se v primeru epidemije ravna. Zaprla je vojašnice za izhode in obiske, kar je trajalo tako dolgo, dokler ni bilo konec epidemije. Marsikateri vojak je imel že družino, a se je moral vdati v usodo in se ni mogel srečati s svojimi najbližjimi. Takrat ni bilo modernih telefonov, zato je bila popolna izolacija za mnoge velik stres. In niso bili vsi, ki so oboleli, samo lahki primeri. Bili so tudi taki, ki so morali biti hospitalizirani v vojaški bolnišnici, posamezniki pa so bili odpuščeni kot začasno ali trajno nesposobni za služenje vojaškega roka.
Nisem prvi, ki menim, da je najbolj smotrno z zdravstveno oskrbo, s podpornim zdravljenjem, v hermetično zaprtem sistemu začeti takoj, in če se pokaže potreba po bolnišničnem zdravljenju, je jasno, da je takrat smiselno poslati bolnika (pa ne samo starostnika) v bolnišnico. A že bivanje starostnika v domovih za ostarele (DSO) ni »fiziološko«, še manj pa je v bolnišnici, kjer je vsak bolnik ogrožen zaradi hospitalnih okužb, ki so pogosto tudi smrtno nevarne. Boljša alternativa za izolacijo pred nevarnostjo okužb je začasna namestitev nekaterih neokuženih ljudi v hotele ali zdravilišča, in enako velja za okužene, ki še nimajo simptomov bolezni, kot so storili v Ljutomeru. A tudi tu niso ljudje povsem varni, ker je marsikdo nosilec bakterij (na primer znane MRSE), pa se za to niti ne ve.
DSO so za starostnike nujni in potrebni, vendar se vedno znova pokaže, kako nujna je poleg osnovne nege in zagotavljanja zadovoljitve osnovnih življenjskih potreb zdravstvena oskrba. Kako jo organizirati, brez angažiranja vseh zdravstvenih delavcev res ni enostavno rešljivo vprašanje. Problem, ki je še posebej velik, pa je pomanjkanje osebja, saj ga je že v »mirnodobskem« času premalo. Zato so v kritičnih DSO angažirali medicinsko osebje najbližjih regijskih bolnišnic, ki je, verjamem, delalo v najboljši veri in zavzeto, kolikor je v danih okoliščinah lahko. Da je premalo negovalnih bolnišnic ali oddelkov, pa je splošen pojav ne samo pri nas, ampak po vsem svetu.
Po mnogih letih dela tudi z zelo starimi bolniki lahko trdim, da je skrb za starostnike velik izziv za celotno družbo, pa ne samo zaradi bolezni, ampak tudi zaradi čim daljše vključenosti v družbo. Da starostniki niso samo breme družbe, dokazujejo mnogi, ki so tudi v visoki starosti zelo dejavni in koristni člani družbe, če le niso prehudo bolni. Z malo truda in veliko mero empatije lahko staremu človeku, ki ga je, oprostite izrazu, že marsikdo »odpisal«, vrnemo kvalitetno življenje na raven, ki jo je imel, preden je zbolel. To pomeni, da moramo skrbeti predvsem za kvaliteto življenja, ali z drugimi besedami, da letom dodajamo življenje, saj staranje ni bolezen, ampak naraven proces. Res pa je, da se s starostjo povečuje obolevnost zaradi kroničnih bolezni in so možnosti popolne ozdravitve tudi po akutnih bolezenskih stanjih manjše, zdravljenje je počasnejše in pušča trajne posledice.
Zdravstvo ima v skrbi za starostnike ključno vlogo; najprej lahko s preventivnimi ukrepi čim bolj upočasni procese staranja. Poleg tega je izjemno pomembno zgodnje odkrivanje in zdravljenje bolezni, ker to poveča možnost ozdravljenja in daljšega preživetja ter zmanjša možnosti za invalidnost. Res pa je, da mnoge bolezni pri starostnikih potekajo hitreje in težje, zlasti zaradi spremljajočih bolezni in invalidnosti. Za ponazoritev bom opisal lastne izkušnje z začetka sedemdesetih let z Golnika. Za bolnike s pljučno tuberkulozo smo imeli posebna oddelka, tam so se torej praviloma zdravili bolniki s to takrat še precej razširjeno boleznijo. Za druge pljučne bolnike so bili na voljo ločeni oddelki, tudi z enoposteljnimi sobami, kjer so bili praviloma hospitalizirani tisti bolniki – če je bilo to le mogoče – za katere bi sobivanje z drugimi bolniki pomenilo povečano nevarnost za okužbo. Kako težko pa je zagotoviti popolno izolacijo bolnikov, vemo predvsem tisti, ki smo imeli stalen stik z bolniki z nalezljivimi in tudi nekaterimi nenalezljivimi boleznimi (psihoze, delirantna stanja ipd.).
Kaj bi lahko storili več od tega, kar dejansko smo v iztekajoči se epidemiji, da bi bilo obolevanje in žal tudi umiranje oskrbovancev v DSO manjše? Ni enoznačnega odgovora, ki bi veljal za nekaj več kot sto domov po vsej državi in za okrog 20.000 oskrbovancev. Glede na črnoglede napovedi o številu obolelih nismo mogli storiti kaj več. Povsod po svetu je pandemija vse presenetila (tudi Svetovno zdravstveno organizacijo) in nanjo tudi bolj razvite ter bogate države niso bile pripravljene. Starostniki so bili morda res razosebljeni, ker več kot dva meseca niso mogli imeti stikov s sorodniki, niso pa bili razčlovečeni.
PRIM. DR. MARJAN FORTUNA, zdravnik in publicist
