Tržaški občinski odbor, ki tako kot mestna vlada odraža desničarsko večino v občinskem svetu, je na predlog župana Roberta Dipiazze, člana Berlusconijeve stranke Naprej, Italija, sprejel sklep, da bo 12. junija občinski svet s slovesnostjo počastil 75. obletnico konca jugoslovanske zasedbe Trsta. Pobudo je idejno oblikoval podžupan iz populistične desne stranke Liga Paolo Polidori, ki je ob tej priložnosti izjavil, da za osvoboditev Trsta ne more obveljati 1. maj 1945, ko so Titovi partizani iz mesta pregnali Nemce, ampak 12. junij, ko so ga prepustili Britancem in Američanom.
Proti praznovanju 12. junija je v občinskem svetu nastopila vodilna političarka levosredinske Demokratske stranke Fabiana Martini, ki v predlogu vidi nepotrebno oživljanje preteklosti in ne njenega preseganja. Zdi se ji, da gre za odziv na vrnitev tržaškega Narodnega doma slovenski manjšini ob stoletnici njegovega požiga 13. julija letos. V Slovenski kulturno-gospodarski zvezi, ki predstavlja levičarski del manjšine, pa so prepričani, da novi praznik razdvaja Tržačane in oživlja stare konflikte.
Nekoč več Slovencev kot v Ljubljani
Duhovi preteklosti so se torej polastili Trsta, ki je igral pomembno vlogo v viharni evropski zgodovini 20. stoletja: po prvi svetovni vojni skupaj z Milanom kot ena od dveh zibelk fašizma in po drugi svetovni vojni kot grožnja komaj pridobljenemu miru. Več stoletij pa je bil Trst največje pristanišče habsburške monarhije. Ob njenem zadnjem popisu prebivalstva leta 1910 je bilo med 230.000 Tržačani 57.000 Slovencev (pet tisoč več kot v Ljubljani) in 119.000 Italijanov. Vendar so bile okoliške vasi slovenske.
Tudi zaradi Trsta je Italija maja 1915 vstopila v prvo svetovno vojno in ga zasedla po razpadu Avstro-Ogrske jeseni 1918. Prav v Trstu, ki je bil brez slovenskega zaledja obsojen na nazadovanje, je fašizem razvil svoje nasilne metode v divjanju proti Slovencem. Ko je septembra 1920, dva meseca po požigu Narodnega doma, Benito Mussolini obiskal Trst in se navduševal nad tamkajšnjimi fašisti, je zahteval, da se boj proti socialistom in sindikatom zgleduje po boju proti Slovencem. Še marca 1921, leto in pol pred prevzemom oblasti, je bilo 14.756 ali 18 odstotkov vseh članov fašistične stranke iz Trsta, iz Rima komaj 1480.
»Trst je naš!«
Četrt stoletja pozneje, aprila 1945, je Tito, očitno naklonjen slovenskim interesom, v skupščini v Beogradu dejal, da je treba »dobiti nazaj slovensko Primorje s Trstom in slovenski del Koroške«. Enotam je ukazal, naj čim prej zavzamejo Trst. Po krvavih bojih je četrta armada 1. maja, še preden sta padli Reka in Ljubljana, vkorakala v Trst. Angleži in Američani, ki so se s svojo vojsko nahajali v bližini, so takoj zahtevali umik, tudi zato, ker je jugoslovanska vojska streljala brez sodnega postopka. Potem ko mu Stalin ni stal ob strani, saj ni hotel izzvati nove vojne zaradi Trsta, je Tito ukazal umik vojske iz mesta. A še naprej je vztrajal, da mesto pripada Jugoslaviji. Leta 1947 so diplomati preložili vprašanje Trsta tako, da so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje s conama A in B. Ko pa so leta 1953 Britanci in Američani upravo nad cono A, torej nad Trstom, prepustili Italiji, je Tito izdelal načrt za napad na Trst in ukazal mobilizacijo, po vsej Jugoslaviji pa je na sto tisoče demonstrantov pelo: »Druže Tito, ne daj Trsta našeg grada, da slovenski narod strada!« (Tovariš Tito, ne daj našega mesta Trst, ne dopusti, da bi slovenski narod trpel.). Položaj se je nato umiril, Tito se je odpovedal Trstu, kot slovensko pristanišče pa se je začel razvijati Koper.
