Brez formalne izobrazbe, a poln znanja, pridobljenega med pogovori s kar 77 serijskimi morilci v štirih desetletjih (med njimi tudi z zloglasnim Charlesom Mansonom), je Francoz Stéphane Bourgoin veljal za enega največjih strokovnjakov za serijske morilce na svetu. O njih je vedel toliko, da je svoje izkušnje in uvid v temačne kotičke največjih sadistov delil na konferencah, v več kot 40 publikacijah, prevedenih v različne jezike, in dokumentarnih filmih. Svoje »na ulici« pridobljene izkušnje je nadgradil z usposabljanjem v Quanticu pri FBI, sposobnosti profiliranja najhujših med najhujšimi je delil z žandarji, pazniki, policisti, pomagal je tudi pri lovu na morilce vse od Južne Afrike do Nemčije. Imeli so ga za enciklopedijo serijskih morilcev na dveh nogah. A je bil v resnici serijski lažnivec.
Umorjena žena ni obstajala
Januarja je anonimna skupina »navdušencev nad svetom zločina« v več videih razkrinkala Bourgoinove laži. »Nehaj služiti na račun tragedij drugih,« so zahtevali od »strokovnjaka«. Ta je še nekaj mesecev molče vztrajal pri svoji zgodbi, nato pa francoskim medijem skrušeno priznal, da je vse res. »Laži so me težile,« je minuli teden povedal za Paris Match. V intervjuju za časnik Le Parisien pa se celo razglasil za mitomana. »Priznavam svoje napake, sram me je, da sem lagal,« se je opravičil. Še bolj bi ga lahko bilo sram, da je lagal o umoru svoje žene. Ta namreč sploh ni obstajala, pripoved je naslonil na umor 24-letnega dekleta, ki jo je spoznal v baru na Floridi, pozneje pa je postala ena od 41 žrtev serijskega morilca. »Kar precej sem naložil. Bila je ženska, ki sem jo nekajkrat srečal za točilnim pultom in mi je bila všeč,« je razložil. Ravno okrutna smrt soproge naj bi ga gnala v skorajšnjo obsedenost s serijskimi morilci, tako je vsaj razlagal vsakič, ko ga je kdo pobaral o tem. Njeno na koščke razrezano oziroma skoraj obglavljeno truplo (podrobnosti pripovedovanj so se razlikovale) je odkril sam, sčasoma pa – ker literature na to temo ni bilo – na osnovi pogovora z njenim morilcem objavil svoj prvenec. Tudi ta intervju si je izmislil.
Lagal, ker ga nihče nima rad
A zakaj? Novinarju časnika Paris Match, ki je med »čiščenjem duše« z njim preživel nekaj dni, je potožil, da je že kot najstnik razočaral starše, saj ni živel po njihovih pričakovanjih. Pred njihovimi očitki in lastnim neuspehom je pobegnil čez lužo, kjer naj bi najprej delal v filmski industriji, nato pa zaplaval v svet krvi. Uspeh na tej poti ga je kmalu vodil do usposabljanja v FBI, ki ga, kakopak, nikoli ni bilo. »Nobeden od nas ni nikoli slišal zanj. Nikoli nismo imeli nikogar iz Francije, zlasti ne civilista,« je za časnik povedal upokojeni agent John Douglas, začetnik profiliranja kriminalcev. Nad Francozom je zgrožen. Podobno tudi njegov južnoafriški kolega Micki Pistorius: »Ko razlaga o kraju zločina z razpadajočim truplom, laže. To sem bil jaz. Ukradel je dele mojega življenja.«
»Hja, morda res malce pretiravam, ko se znajdem pred občinstvom. Govoril sem neumnosti in neprimerne šale,« s težavo in solzami v očeh priznava Bourgoin. Prepričan je, da potrebuje strokovno pomoč psihologa. »Vse te laži so prav smešne. Objektivno gledano mi pri vsem znanju in izkušnjah namreč ni bilo treba tako pretiravati. Tudi brez tega bi imel enako uspešno kariero,« je prepričan. Z njim se strinjajo tudi drugi, policisti in strokovnjaki, ki mu vseeno priznavajo izjemno, edinstveno poznavanje področja. »Morda sem to počel, ker sem od nekdaj čutil, da me nihče nima zares rad,« je za Le Figaro skušal upravičiti neresnice, na katerih je zgradil kariero. »Prav osvobajajoče je končno povedati resnico,« je priznal in pred novinarjem skesano povesil glavo.
