Spoštovana gospoda ministra, odločila sta se, da bomo v naši družbi grobo kršili z ustavo zagotovljene pravice najšibkejšim, ki zaradi starosti in bolezni ne morejo poskrbeti zase, ki se ne morejo upreti, ki so do konca prestrašeni. Živijo sami, brez objemov svojcev, brez čustvenih stikov, ne razumejo, zakaj smo jih zapustili.

Naj spomnim samo na nekatere temeljne pravice, ki nam jih zagotavlja ustava: enakost pred zakonom; pravica do osebne svobode; varstvo človekove osebnosti in dostojanstva; pravica do zdravstvenega varstva.

Ustava tudi določa, da je dopustno določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemoma začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali kateri koli drugi osebni okoliščini.

Vse te pravice so danes starostnikom, varovancem domov za starejše, kršene.

Moj namen ni, da kritiziram domove, čeprav v tem času delajo različno. Kot mi je napisala direktorica doma, delajo po svojih najboljših močeh. Piše, da imajo številna navodila, ki jih morajo upoštevati in izvajati, in »tako bo tudi ostalo«.

Zaposleni v domu, predvsem tisti, s katerimi imamo stik, se res trudijo, vendar morajo vestno izpolnjevati navodila, ki jih dobijo. Vsi delajo vse, kar lahko: ker je domski bife zaprt, natakarica meri vročino obiskovalcem, fizioterapevtka se trudi z videoklici, socialni delavci urejajo obiske svojcev… Vsi so izjemno prijazni, vendar tudi sami prestrašeni.

Sicer pa vas sprašujem, čemu vse te prepovedi, če v domovih obstajajo seznami odpisanih, na katerih je dve tretjini stanovalcev, obrazci, ki so jih izpolnili za vsakega varovanca o medicinski (ne)utemeljenosti sprejema v bolnišnico. Domovi so od ministrstva za zdravje dobili tipske obrazce za preglede, ki so jih v domovih za ostarele po vsej državi izvajali »konziliji«, v katerih je bil tudi domski zdravnik. Presojali so, ali je oseba v takšnem stanju, da jo bodo še zdravili v bolnišnici, ali pa je potrebna le paliativne oskrbe, ki jo lahko izvajajo v domovih za ostarele (Mladina, 15. maja 2020). Dr. Dušan Keber tam pravi: »V domovih za starejše obstajajo seznami odpisanih, ki ne smejo priti v bolnišnice.«

Zato je bilo v času najhujše krize 80 odstotkov bolnih v domovih za ostarele, bolnišnice pa so bile 20-odstotno zasedene.

Danes, ko je epidemija preklicana, je v domovih še vedno zelo drugače, žalostno:

– na obisk se moraš najaviti. Obisk lahko traja pol ure, eno minuto pred koncem te prijazno obvestijo, da se je treba posloviti;

– svojca srečaš na razdalji dveh metrov, moraš imeti masko. Mamo sem vprašala, ali me pozna, pa mi je rekla, da po laseh in po glasu. Zelo težko se pogovarjaš na takšni razdalji, ker nekateri slabše slišijo, pogovor pa motijo tudi drugi obiskovalci, ki sedijo tri metre proč;

– mame se ne smem dotakniti, ne smem ji dati bombona, rožice. Pravnuki so ji narisali risbo, s katero ji sporočajo, da jo pogrešajo in jo imajo radi; lahko sem jo pokazala na razdalji dveh metrov in bila opozorjena, da se je mama ne bi slučajno dotaknila;

– ves čas obiska si nadziran, da si ne bi popravil maske prek nosu in da se ne bi približal svojcu;

– na zrak, na dvorišče svojca ne smeš peljati. To dvakrat ali enkrat na teden storijo zaposleni po strogo določenem urniku. Če slučajno tisto uro, ko je svojec na vrsti, dežuje, sprehod odpade. Tako moja mama že deset dni ni bila na zraku, ker je imela to smolo, da je deževalo. Moram pa povedati, da včasih izvem za uro sprehoda in stojim na drugi strani zaklenjene ograje, da mamo vidim in ji lahko kaj povem;

– dvorišče doma je večinoma prazno, stanovalci ne smejo ven, ne smejo niti iz sob. Jedilnica je prazna, ker jedo v sobah, moja mama največkrat v postelji, od 12. marca naprej.

Spoštovana gospoda, tako je danes v domovih po vaših navodilih. V tem domu, o katerem pišem, ni bilo okužb in srčno upam, da jih ne bo.

Takšen zgled dajemo mladini, bodočim politikom in odločevalcem, kako ravnati s starimi, invalidi, nemočnimi! Vsi mi pa bomo zelo hitro stari, bojim se starosti v takšni družbi.

Kot državljanka Republike Slovenije se sprašujem, kaj lahko še storim, da spremenim apatičnost javnih institucij, države, do kršenja ustavnih pravic starostnikov? Pozivam svojce, ki imajo svoje drage v domovih, da se oglasijo, da skupaj dosežemo samo to, da bomo lahko objeli mame, očete in jih potolažili.

Cvetka Sreš, Radenci