Venezuela, država z največjimi zalogami nafte na svetu, je zaradi razpada rafinerijskega sistema prisiljena uvažati naftne derivate iz Irana. Kljub sankcijam ZDA proti obema državama in ugibanjem, da bi ameriško vojaško ladjevje utegnilo blokirati pošiljko, je v nedeljo prispel v venezuelsko pristanišče prvi od petih iranskih tankerjev, kar bo za kratek čas olajšalo pomanjkanje goriva.
Vladi venezuelskega predsednika Nicolasa Madura je v začetku maja priskočil na pomoč Teheran in poslal v Venezuelo 1,5 milijona sodov naftnih derivatov ter drugih kemikalij oziroma aditivov za potrebe rafinerij. Pet tankerjev s pošiljko je iz Irana odplulo 13. maja, prvi tanker Fortuna je prispel v pristanišče Puerto Cabello na severu Venezuele v nedeljo zjutraj, preostale štiri pričakujejo v naslednjih urah oziroma dneh. V teritorialnih vodah so tanker Fortuna spremljali venezuelske vojaške ladje in letala zaradi bojazni, da bi Trumpova administracija odredila svojim vojaškim ladjam iz četrte flote v Karibskem morju blokado prihoda tankerjev v skladu z ameriškimi sankcijami proti Venezueli in Iranu.
Iran vskočil po umiku Rusije
V zvezi s to možnostjo je iranski predsednik Hasan Rohani minuli teden v sporočilu Washingtonu izrazil pričakovanje, »da ZDA ne bodo naredile te napake«, iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif pa je generalnemu sekretarju ZN Antoniu Guterresu poslal pisno prošnjo, naj se morebitni ameriški poseg obravnava kot »piratsko« dejanje. V četrtek je State Department zanikal, da bi imel kakršne koli načrte onemogočanja prihoda teh ladij v Venezuelo, in uvoz nafte označil kot »dejanje obupa skorumpiranega in nelegitimnega Madurovega režima«.
Vrednost pošiljke naj bi bila 45,5 milijona dolarjev, po pisanju nekaterih medijev pa naj bi jo Venezuela plačala v zlatu. Dolgoletni prijateljski državi, ki sta se zaradi ameriških sankcij in drugih dejavnikov znašli v težkih gospodarskih razmerah, si vzajemno pomagata: Teheran nujno potrebuje prihodke, Caracas pa gorivo, ki mu ga že od lanskega leta hudo primanjkuje, še zlasti od konca marca letos, ko je venezuelski trg zapustilo rusko naftno podjetje Rosneft. Madurovi vladi je Rosneft pomagal premoščati težave, s katerimi se spopadajo venezuelske rafinerije od leta 2018, s tem ko je zalagal venezuelski trg z bencinom in drugimi derivati v zameno za surovo nafto. V začetku februarja 2018 pa so se nadenj zgrnile sankcije Washingtona, zato je ruski predsednik Vladimir Putin konec marca sprejel odločitev, da se družba v večinski državni lasti umakne iz Venezuele.
0,0001 dolarja za liter bencina
Venezuelska naftna družba PDVSA ima poleg rafinerij v tujini tudi šest rafinerij v Venezueli z zmogljivostjo predelave 1,3 milijona sodov surove nafte na dan, ki pa so zaradi odsotnosti investicij in nestrokovnega vzdrževanja praktično prenehale delovati. Marca letos so denimo proizvedle pičlih 7000 sodov bencina na dan, medtem ko je dnevna poraba pred karanteno zaradi covida-19 znašala od 70.000 do 80.000 sodov. Iranski strokovnjaki, ki so že pred časom pripotovali v Venezuelo, poskušajo te dni nekatere od rafinerij usposobiti na raven, da bi lahko v dveh ali treh mesecih pokrile dnevne potrebe države, kajti iranska pošiljka bo zadostovala le za kak mesec ali dva, odvisno od prodajnih omejitev, ki jih bo določila vlada.
Uradna cena 91-oktanskega bencina je v Venezueli 0,0001 dolarja za liter, a ga po navedbah lokalnih medijev na črpalkah zaračunavajo po 2 do 5 dolarjev. Pred njimi se vijejo kilometrske vrste, vendar lahko le redke zadostijo povpraševanju. Črpanje surove nafte je upadlo s 3 milijonov na 700 sodov na dan, oskrba z elektriko, plinom in vodo je katastrofalna, število okužb s covidom-19 narašča, sanitarne opreme pa primanjkuje. A resne politične alternative aktualni vladi ni na vidiku, saj opozicija kaže bolj kot ne tragikomično podobo zarotniških plačancev iz prejšnjega stoletja na lovu za svoj plen v banana državi.
