najprej naj ti zaželim, da bi se ti vse želje in sanje uresničile. Tudi mokre.
Sem eden izmed tistih anonimnih, ki so s Perom v Zvezdi prepevali Ivan, David, Janez, mi smo z vami danes. Ker je bilo prav in potrebno, da smo bili tam. Sem eden izmed vstajnikov, ki smo šli izpred univerze mimo Ilirije na Trg republike. Ker je bilo treba iti, ker je bilo treba biti tam. In bo spet treba, spet bo to državljanska obveznost, ker deljenje medicinske stroke na stranke jasno govori, kje spet smo. Rad bi ti povedal, da sicer razumem tvoja prizadevanja, da bi vzgojil to drhal, ki jo vidiš (in se ti tako gnusi, ker te ne gleda kot rešitelja), ampak povedal bi ti rad tudi, da je tvoje napenjanje povsem jalovo. Ker si ne moreš izmisliti ničesar, kar bi spremenilo potekanje mojega časa, in še manj kaj takega, kar bi kakor koli lahko vplivalo na to, kako bom ta čas porabil. Skratka, ni je moči, ki bi mi lahko ukazala, kako bom porabil svoj čas.
Nisem prepričan, da boš razumel, kaj bi ti rad s tem povedal. Pa je preprosto: nimaš najmanjšega vpliva na moje dojemanje smisla življenja in nisi nikakršen faktor v njem. Vsakič, ko se poskušaš nevarno vpletati vanj, se samo še bolj stisnem k človeku, ki ga imam rad in ga spoštujem, in samo to šteje. Vem, da si bister in imaš veliko idej, pa nama ne prideš blizu. S prepričanjem, da nas je še veliko te sorte, in z upanjem, da si razumen, te pozdravljam in ti želim, da bi bil zdrav.
Damjan Jensterle, Bled
