»Več kot šestdeset odstotkov Slovenije je pokrite z gozdom. Res je. Ampak vsi ti gozdovi so na kupu, Prekmurje pa je prazno! Zakaj ob avtocestah ni posajenih živih drevesnih mej? Ne, mi še tisto, kar imamo, posekamo. Kdo bo pa zadrževal segrevanje ozračja? Drevesa proizvajajo kisik! Ob večerih, ko potegne veter, pri nas zagotovo zaslišiš hrup avtoceste. Pa četudi stojiš štirideset kilometrov stran. Čebelarji smo na te reči pozorni, a dejansko bi to morali uvideti vsi,« je prepričan Štefan Šemen.
Širiti in krepiti
»Vsa čebelarska društva po Sloveniji ogromno delamo na tem področju. Sadimo medovite rastline, nasade, drevorede, žive meje. Pri tem sodelujemo z lokalnimi skupnostmi in šolami ter tako pletemo vezi, ki so izjemnega pomena za razvoj posameznih regij,« pripoveduje. »V naši, beltinški občini so zelo ponosni na nas in nas podpirajo, finančno in moralno. Skupaj smo na občinski parceli zgradili Čebelarski dom, kjer lahko izvajamo predavanja za sto oseb, organiziramo druženja, imamo učni čebelnjak in medoviti vrt ter medovito učno pot. Na Osnovni šoli Beltinci imamo že več kot deset let čebelarski krožek. Dobro sodelovanje med šolo, občino in društvom je ključno in se zelo obrestuje,« poudarja Štefan Šemen.
Sam je začel čebelariti zelo mlad, ni še bil star dvajset let. »Nihče v moji družini ni čebelaril, pritegnil me je velik čebelar v vasi, ki je bil zelo razgledan. Imeli so ga za posebneža in ni se mu bilo lahko približati. On mi je podaril dva panja, pa sem začel.« Danes ima Štefan Šemen več kot 700 panjev, ki jih na šestih kamionih prevaža po vsej Sloveniji. »To je kar precej organizacije, moraš biti malo ekstremist, da ti uspeva, ampak če imaš voljo, željo, se obrestuje.«
Pravi, da si je za predsedovanje Čebelarski zvezi društev Pomurja zadal več ciljev, eden najpomembnejših je delo z otroki. »Lani smo v Beltincih v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije prvič v zgodovini občine organizirali tekmovanje mladih čebelarjev. Prišlo je 700 otrok iz vse Slovenije, zraven pa še približno sto mentorjev in spremljevalcev!«
Množično zanimanje otrok za čebele ni samoumevno, ampak je plod dolgoletnih prizadevanj. »Če se spomnite, smo pod okriljem Čebelarske zveze Slovenije s predsednikom Boštjanom Nočem prvi začeli z medenim zajtrkom, ki je nato prerasel v vseslovenski zajtrk. In otroci so zagrabili. Veste, to je po desetletju truda, dela, dokazovanj velik uspeh.«
Tudi industrijsko kmetijstvo ne obstaja brez čebel
»Saj mi nismo ničesar izumili, o medu in čebelah piše že Sveto pismo. Mi lahko le pomagamo, da te ideje širimo in krepimo. Kakor smo mi postali čebelarji, tako moramo tudi drugim omogočiti, da postanejo čebelarji,« pravi Štefan Šemen in spomni na začetne in nadaljevalne čebelarske tečaje, ki so med čebelarskimi društvi redno na urniku.
Pa tudi sodelovanje s širšim okoljem. Štefan Šemen pravi, da so pomurski čebelarji z velikimi kmetijskimi sistemi na prekmurskih ravnicah sklenili pakt, ki neizmerno koristi vsem. »Obveščajo nas, kje imajo posejane medovite monokulture, kot so oljna ogrščica, detelja, ajda, ekološke buče ... Oni imajo zaradi opraševanja silovito boljši donos, nam, čebelarjem, pa gre za razvoj čebel zaradi cvetnega prahu ali medičine. Težko si predstavljate, kako pomembno je, da sodelujemo. Imamo pašni red in kataster. Odkar sem predsednik, naše društvo ne zavrača vlog. Če medi, imamo pašo vsi, če ne medi, pa je nima nihče.«
V Čebelarsko zvezo društev Pomurja je strnjenih 25 društev, Pomurje je v Sloveniji največji pridelovalec cvetličnega in akacijevega medu. »Gre za veliko organizacijo in želimo si, da bi kmalu vzpostavili tudi posebni regijski center. Drug drugega podpiramo in se dopolnjujemo. Iz vsakega pozitivnega dejanja se jih rodi novih sto in ne vem, kaj nas lahko ustavi. Le razumeti moramo, da smo skupaj močnejši, drug brez drugega pa ne obstajamo,« je prepričan Štefan Šemen.
»Kdor zna opazovati čebeljo družino, razume, da je sodelovanje edina možna pot do uspeha. Veliki, mali, srednji čebelarji, kmetje, občine, društva, civilna družba. Sodelovati! Prisluhniti! Opazovati! To nas učijo čebele. Če znaš prisluhniti čebelam … Kako naj rečem: življenje ti kar steče!«
