Likovna umetnika Iztok Bobić in Miha Boljka sta v sredo pod naslovom Refleksije okolja v Galeriji DLUL razstavila izbor svojih novejših del. Zaradi protivirusnih ukrepov uradnega odprtja ni bilo, zato pa razmišljata o slovesnem zaprtju 7. junija, če bodo okoliščine to seveda dovoljevale.
Fascinacija nad nevidnim
Iztok Bobić je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana kot oblikovalec lutk, ukvarja se tudi s scenografijo in slikarstvom, pri slednjem pa mu je v navdih narava, njena pestrost ter njene zakonitosti, predvsem pa nevidno, recimo nenehna transformacija rastlin. V zadnjem ciklu Serpentinska jedra se na platnu vrstijo abstraktne vijugaste in krožne oblike, ki jih naslika zgolj z eno potezo. »Iščem pretočnost znotraj narave, fascinirajo me mikrostrukture in prek teh naravnih sistemov formiram svoje like,« pravi avtor. V naravi vtise lovi s fotoaparatom in beleži v skicirko, v ateljeju pa potem »spustim ventil, da se vtisi zlijejo v sliko. Včasih se to zgodi spontano in hitro, pri točkastih, statičnih elementih pa se zadržim malo dlje.«
Ravno za ta cikel si je priredil likovno orodje – povezal je v snop več manjših čopičev in nato s pigmenti, zemeljskimi barvami, ki jih je fizično nanesel na nadgrajen čopič, risal linije. Zanimivo je, da slika nastaja na tleh. »To mi je všeč, ker lahko krožim okrog slike, jo oškropim z barvo, se umaknem in jo pogledam z razdalje. Gre za realni položaj pogleda, kot ko se sprehajaš po naravi in gledaš v tla. Lovim ravnotežje, do kod nalagati plasti, da ne zasičim platna. Zato na njem ostajajo tudi lahkotne, čiste površine.«
Podobe prihodnosti
Miha Boljka ustvarja dela, ki so odraz sodobnega časa in okolja, lahko pa jih razumemo tudi kot podobe prihodnosti. Pri tem kombinira različne zvrsti in tehnike – fotografije, printe, risbe, slike, neobičajne materiale. Novejše slike je ustvaril tako, da je fotografiral prejšnja dela, fotografije natisnil na platno, tega pa potem dopolnil s številnimi detajli in ročnimi intervencijami, z risbicami ali nanosi transparentnih akrilnih barv, ki so na določenih mestih z ekspresivnimi potezami tudi odstranjena.
Zadnje delo je platno s fotografijo časopisnega članka o prihodnosti Farme Ihan, na katerem prepoznamo posušene lisičke, kar pri gledalcu vzbuja ambivalentne občutke, tudi neprijetne. »Čeprav je slika nastala nekaj mesecev pred pandemijo, jo lahko družbenokritično beremo tudi skozi zadnje dogodke,« pravi avtor. Osebno se mu zdijo zanimivejše miniaturne podobe, katerih osnova je omenjena »časopisna« slika, tej pa potem ročno dodaja številne elemente. Iz teh miniatur nastaja nov cikel.
Na razstavi so svojo razstavno steno dobile plastične posodice, z originalno etiketo in kodo, ki jih je Boljka nabavil v japonski trgovini. Uporabil jih je za likovno podlago, na katero je dodal svoje likovne razmisleke, tudi risbe lobanj kot refleksijo na popularnost diamantne lobanje umetnika Damiena Hirsta. Ta cikel je razstavil leta 2012 na slovenski ambasadi v Londonu, kjer je bil sicer na umetniški rezidenci.
Nepričakovane stične točke
Avtorja se pred razstavo nista poznala, zato ju je bilo zanimivo poslušati, ko sta zdaj skupaj ugotavljala podobnosti in stične točke, ki ju očitno družijo in so napeljale komisijo pri DLUL, da ju razstavijo skupaj. Miha Boljka denimo pojasnjuje: »Precej podobna sva si v ekspresionistični gesti, predvsem ko gledam Iztokove slike velikega formata. Gre za organsko živost, ko s potezo narediva nekaj neponovljivega, nepopravljivega. Na njegovih slikah mi je všeč tudi belina, ki ustvarja kontraste in prazen prostor.«
Iztok Bobić pa je o Boljkovem delu povedal: »Zanimive se mi zdijo predvsem povezave med togim, rigidnim, urbanim prostorom ter naravo, ekspresijo. Všeč mi je tudi ta glazurni nanos, ki deluje kot nekakšen filter, ekran.« Miha Boljka mu je pritegnil: »Kot neka postmedijska slika, pravijo drugi.«
