Bili so neki drugi časi, a že v tistih je imel šport pomembno mesto v družbi. Pisalo se je leto 1970, ko je Jugoslavija gostila takratno šesto svetovno prvenstvo v košarki. Nekdanja skupna država je živela za ta dogodek, podobno kot je Slovenija leta 2013, ko je gostila evropsko prvenstvo. Da so košarkarski mundial Ljubljana, Sarajevo, Split, Karlovec in Skopje sploh gostili, je bila zasluga Borisa Kristančiča in tudi Staneta Dolanca. »Vse je bilo načrtovano tako, da bi na koncu postali svetovni prvaki. Izšlo se nam je, a nikakor ni bilo lahko,« se končnega zmagoslavja spominja kapetan takratnega moštva Ivo Daneu, za katerega so bile pri takratnih 32 letih to zadnje tekme v reprezentančnem dresu. Arhitekt velikega uspeha je bil legendarni trener Ranko Žeravica, v njegovem izbranem moštvu pa je poleg Daneua slovensko čast branil še Aljoša Žorga.
Čeprav je imela jugoslovanska izbrana vrsta tedaj izjemno zasedbo, ji je šel na roko tudi sistem tekmovanja. Ker je bila gostiteljica, je bila v sklepni del uvrščena neposredno, kar je pomenilo, da je odigrala tri tekme manj od nasprotnikov, ki so bili v prvem delu razdeljeni v tri skupine s po štirimi reprezentancami. Ivo Daneu, ki je na svetovnem prvenstvu 1967 postal najkoristnejši posameznik (MVP), reprezentanca pa je prišla do srebrnega odličja, podobno kot na olimpijskih igrah 1968 in evropskem prvenstvu 1969, je vedel, da bo to zanj zadnje veliko tekmovanje v državnem dresu. A ni veliko manjkalo, da bi ga moral izpustiti. »Sredi februarja sem se v dresu Olimpije na tekmi proti Radničkem poškodoval. Sprva je kazalo, da je sezona zame izgubljena, natančnejši pregledi pa so pokazali, da sem si 'le' natrgal mišico. Počival sem dva meseca, nato pa stisnil zobe in zaigral za reprezentanco. Če prvenstvo ne bi bilo v Ljubljani, dvomim, da bi storil tako,« se v svoji knjigi Ivo med 10 in 13 spominja Ivo Daneu.
Zaključni del prvenstva je bil v Ljubljani, hala Tivoli pa je na vsaki tekmi pokala po šivih. Na prvi za Jugoslavijo je bil na tribunah tudi Josip Broz - Tito z ženo Jovanko. Daneu in soigralci so po vrsti ugnali Italijo, Brazilijo, Češkoslovaško in Urugvaj. 23. maja je prišla zlata priložnost. Jugoslavija je lahko zaradi razpletov na preostalih tekmah še pred zadnjo postala svetovna prvakinja. Morala pa je ugnati ZDA, ki na prvenstvo sicer niso pripotovale v najmočnejši zasedbi, a so bile trdno odločene, da osvojijo zlato. »Boj z Američani je bil trd in negotov do zadnjih minut. Prvi polčas smo dobili s 35:32, semafor pa je na koncu kazal zgodovinskih 70:63. Zlato je bilo naše, odlično tekmo z Američani pa je odigral zlasti Nikola Plečaš,« se je v zgodovino zakopal Daneu. S tiste tekme je tudi legendarni napis Primorskih navijačev: »Luna vaša, zlata naša!« Američanom, ki so na koncu zasedli skromno peto mesto, so želeli sporočiti, da so leto prej resda prvi stopili na Luno, a bo svetovno košarkarsko zlato ostalo doma.
»Veselje po zmagi proti ZDA je bilo nepopisno. Marsikdo tisto noč ni zatisnil očesa. Penina je tekla v potokih, najprej že v hotelu Lev, kjer so navijači rajali in skandirali znameniti stavek: 'Luna vaša, zlata naša!' Med potjo na Bled, kjer smo bivali vse prvenstvo, smo se ustavili še v Mednem. Tja je jugoslovanska košarkarska zveza povabila vse bivše reprezentante, moške in ženske. Tudi tam se je pilo in veselilo, šele v zgodnjih jutranjih urah smo prispeli na Bled. A glej ga zlomka, tudi tam so nas pričakali navijači, ob njih še godba na pihala. Soigralce sem opozarjal, da je pred nami še tekma s Sovjetsko zvezo, a me je malokdo poslušal. Mislim, da sva bila s Ćosićem edina, ki sva takoj po prihodu na Bled legla v posteljo. Priznam, malo sem jim zameril, hotel sem biti do konca športen. Tak pač sem. Rad zmagujem,« se v svoji knjigi še spominja Daneu. Jugoslavija je naslednji dan doživela visok poraz proti Sovjetski zvezi s 87:72, edinega na prvenstvu.
A ta, jasno, ni zmanjšal dosežka. Vsega dan po koncu prvenstva je maršal Tito po celotno reprezentanco poslal posebno protokolarno letalo. Povabil jo je na sprejem v beograjske Bele dvore, kjer so bili še številni drugi, saj je bil tedaj ravno dan mladosti. V znak priznanja jih je Tito obdaroval s prestižnimi švicarskimi urami znamke Schaffhausen. »Čestital nam je in za nagrado podaril posebne ure. To je bila takrat za Slovenca ogromna čast, da je imel priložnost osebno spoznati Tita in iti k njemu na obisk. Svetovno prvenstvo v Jugoslaviji je bilo zares posebno doživetje. Igrati pred domačimi navijači, prijatelji, družino… Tega se ne da opisati,« pa je s posebnim navdušenjem pred časom za Dnevnik povedal Aljoša Žorga.
