Sajenje
Primerna je uporaba avtohtonih sort paradižnika. Domače, na naše okolje prilagojene sorte, so nemalokrat odpornejše od uvoženih. Ko kupujemo, izbiramo odporne sorte, ki so večinoma hibridi in češnjevi paradižniki, predvsem sejančki (tisti, ki so se sami zasejali). Odpornost proti boleznim pomeni le zmanjšano možnost za okužbo, ne imunosti za bolezen. Najmanj odporne so sorte z velikimi plodovi, kot je priljubljeno volovsko srce. Cepljen paradižnik pomeni le določeno (želeno) sorto, cepljeno na podlago paradižnika z močnim koreninskim sistemom. Ti paradižniki imajo močno rast in veliko plodov. Cepljeni paradižniki imajo večji in močnejši koreninski sistem, ki lahko črpa več hranil in vodo iz globin. Take rastline so robustnejše in močnejše, zato se tudi lažje borijo z boleznimi in napadi škodljivcev. Cepljene rastline so ponavadi višje in bujnejše, za kar potrebujejo več prostora.
Ne glede na sorto paradižnika moramo rastlinam zagotoviti dovolj prostora, na kar moramo biti pozorni že pri sajenju sadik, ki jih sadimo v vrste v smeri vetra, za hitrejše osuševanje listov. S tem preprečimo nastanek bolezni (plesen) in propad paradižnika. K hitrejšemu izparevanju pripomore tudi razdalja med rastlinami, ki naj bo vsaj 70 cm. Zelo pa je dobrodošla tudi streha nad paradižnikom. Tako še dodatno poskrbimo, da ostanejo rastline suhe. Pozorni pa moramo biti tudi, da zalivamo pri tleh in ne po listih. Če imamo paradižnike v rastlinjaku, moramo poskrbeti za redno zračenje in ponoči jih ne zapiramo (izjema so nočne temperature pod 5°C). V bližini rastlin se raje izogibamo kajenju ali pa si po kajenju vsaj temeljito umijemo roke. S tem zmanjšamo tveganje za pojav tobakovega virusa.
Gnojenje in dognojevanje
Pred sajenjem v zemljo v več plasteh posujemo gnojilo v granulah, ki ima sestavo posebno prilagojeno paradižniku in drugim plodovkam s poudarkom na kaliju (K). Dognojevanje je zelo pomembno, saj plodove s paradižnika obiramo zelo dolgo, vse do jeseni. Za dognojevanje uporabimo tekoče organsko gnojilo iz morskih alg. Te so zelo hranilne in vsebujejo veliko naravnega kalija. Ta zagotavlja čvrstost rastlin in poskrbi za dober in kakovosten pridelek. Ko je paradižnik v polni rasti in redno cveti in tvori plodove, ga dognojujemo enkrat na teden. Paradižnika ne zalivamo, ker potem naredi le plitev koreninski sistem. Ampak ga namakamo na 3 dni z večjo količino vode, ki prodre golobje v zemljo. To velja tudi za druge plodovke in kapusnice.
Oblikovanje rastline
Pri paradižniku je pomembno odstranjevanja spodnjih listov, zalistnikov in krajšanja vrha. Ko se rastlina dobro razvija in ima cvetne nastavke, je čas, da odstranimo vse spodnje liste do prve veje s cvetnimi nastavki. S tem izboljšamo zračnost v spodnjem delu rastline, kar pomeni manjšo možnost za pojav bolezni, obenem pa naredimo prostor za razvoj drugih rastlin. Zalistnike sproti odstranjujemo pri visokem paradižniku, saj rastlina ne more prehraniti močno razvejane rastline. Puščamo jih pri nizkem, grmičastem paradižniku, saj bo tako več plodov. Izjema pri visokem paradižniku je cepljen paradižnik, ki ima izbrano sorto cepljeno na močan koreninski sistem. Tu lahko gojimo rastlino na dve ali tri stebla, kjer bodo zaradi močnega koreninskega sistema lahko prehranjeni vsi plodovi. Vrh paradižniku enostavno odrežemo, ko doseže vrh opore. Tako ustavimo rast in preprečimo lomljenje stebla.
Glivične okužbe
V poletnem času se hitro pojavi paradižnikova oziroma krompirjeva plesen, ki nam lahko v nekaj dneh uniči celoten pridelek. Bolj pogosta je v deževnem poletju. Ob robovih spodnjih listov najprej opazimo sive oziroma rjave pege nepravilne oblike. Ob vlažnem vremenu in rosi se na spodnji strani peg oblikuje umazano bela plesniva prevleka. Na steblu se pojavljajo temne pege elipsaste oblike, na zelenih plodovih pa opazimo temnejše vdrte pege. Plod je neužiten in brez vsake vrednosti. Poleg plesni se lahko pojavijo še pegavost, pepelovka, siva plesen … Če želimo ohraniti zdrav paradižnik, je treba poskrbeti za širok kolobar brez krompirja (naj bo na drugem koncu vrta). Za ekološko zaščito uporabljamo pripravek iz njivske preslice, s katerim škropimo enkrat na teden in obvezno po vsakem močnejšem dežju, saj se bolezni najhitreje širijo v vlažnem in toplem okolju. Sredstvo deluje tako, da odebeli celično steno rastlin, okrepi delovanje imunskega sistema rastlin in deluje tudi kontaktno. Ne pozabimo na vsakodnevno zračenje rastlinjakov, ne le zaradi visoke temperature, temveč tudi vlage.
Fiziološke bolezni
Vsi poznamo črno gnilobo okoli muhe plodu paradižnika. Ali pa zakrnelo rast in gnitje mladih plodov bučk in kumar. Gre za pomanjkanje kalcija. Pojavi se na prvih plodovih, pogosto v času suhega, vročega vremena. Da preprečimo to bolezen, je treba zagotoviti dovolj vlage v tleh in redno zalivati s tekočim kalcijevim gnojilom. Za pomanjkanje kalcija je treba iskati vzrok tudi v moteni oskrbi z vodo, ker ga brez vlage v tleh rastlina ne more počrpati. Zato ga dodajamo prek listov in z gnojilom škropimo pozno zvečer, ko so rastline ohlajene. Vedno pazimo, da škropimo z vodo, ki ni hladna in direktno iz vodovoda. Ker je poletje tu, je rastline dobro škropiti na dva tedna. Vse problematične plodove odstranimo ali pojemo, če so že dovolj zreli.
Pripravil: Vanes Husić, univ. dipl. inž. agr., Plantellin strokovnjak
