Ob rojstvu, ob katerem je zmanjkalo elektrike, babica presrečnim staršem razglasi: »Fantek je.« Poimenujejo ga Aftab. Naslednji dan pa mama ugotovi, da je punčka. »Je mogoče, da je mater groza lastnega otroka?« pomisli.
Tako nas Arundhati Roy na prvih straneh romana Ministrstvo za najvišjo srečo, ki ga je pisala petnajst let in je v izvirniku izšel leta 2017, v slovenščini, v izjemnem prevodu Vesne Velkovrh Bukilice, pa konec leta 2019, nemudoma postavi v enega najhujših problemov indijske družbe, ki krivenči vse kaste in vse veroizpovedi: moški potomec je edini, ki kaj velja, punčke so zgolj finančno breme. (In poceni delovna sila, a to se zlahka pozabi.) Aftabovo življenje je od tega trenutka naprej obsojeno na pekel: mama hoče verjeti, da gre za pomoto, da je otrok morda hidžra, torej hermafrodit, in upa: »Pa saj ni prava nožnica, mogoče se bo zaraslo…« Enako kasneje meni tudi »strokovnjak«: »… lahko priporoči kirurga, ki bi zapečatil dekliški del, ga zašil, predpisal mu bo tablete, (…), ampak njegova hidžrovska nagnjenja najverjetneje nikoli ne bodo izginila.«
Hidžra
Hidžra, hermafrodit, je igra narave, a v tem primeru je zgolj izgovor, da nezaželeno deklico z operacijami in hormoni predelajo v dečka. In ta res ohrani svoja dekliška »nagnjenja« v polmoškem telesu. Odraste, zapusti dom, se preimenuje v Andžum. Je tista Andžum, za katero na prvi strani knjige izvemo, da je v poznih letih odšla živet na pokopališče.
Če se bo po tem začetku komu zazdelo, da nima želodca za nadaljnje branje, je naredil usodno bralsko napako: Arundhati Roy ne nagovarja naših čustev na površni ravni zgroženosti, ampak nam indijsko družbo in kulturo prikazuje v vsej zapletenosti in raznolikosti, kjer pa imata ob tragedijah svoj delež tudi izjemna radoživost in človečnost. Tudi najbolj brezpravni posameznik se krutostim in zatiranju zoperstavlja na neštete inventivne načine, kljubujoč bedi s solidarnostjo in zavezništvom. In eno najboljših orožij zoper zatiralce je, to vemo, smeh. Obstranci v tej knjigi se veliko smejijo. Ta knjiga je izjemno duhovita.
Skozi en pripovedni tok torej spremljamo Andžum v okrilju skupnosti hidžer, z vsemi inherentnimi nasprotji in težavami, ki to skupnost pestijo: hidžre imajo v indijski kulturi paradoksalni status polbožanstva in hkrati zavržnega. Andžum posvoji tudi siroto s ceste, nato pa se, po nesporazumih, preseli na pokopališče revežev. V družbi mrtvih nastane nova majhna skupnost izgubljencev z vseh vetrov, tudi zapuščena dojenčica. In končno se jim pridruži tudi Tilo.
Tilo
Ta nenavadna, samosvoja ženska, arhitektka, je del druge, vzporedne zgodbe o štirih študentih, ki vadijo nastop v gledališki predstavi, a premiere ne doživijo, saj pride ravno takrat do krvavega obračuna hindujcev z muslimani, ki New Delhi in celotno državo pahnejo v nov cikel medverskega sovraštva. Tistega ki se je začelo leta 1947 z blaznim dekolonizatorskim političnim projektom »zamenjave« prebivalstva med novonastalim Pakistanom in Indijo, klavskega pira brez primere, ki do danes pretresa obe državi. Pokoli štiri prijatelje razženejo na različne konce, ona začne živeti na ulici, Kašmirec se vrne domov in se pridruži osvobodilni vojski proti indijski zasedbi, kjer se mu začasno pridruži tudi Tilo, tretji postane indijski vladni uradnik, ki snuje vladne napade na Kašmir, četrti pa je novinar, ki naj bi razkrinkaval obe plati tega spora, a je plačanec indijske vlade. Tukaj je še množica majhnih zgodb o različnih likih, posebnežih, ki kot koščki mozaika sestavljajo veliko sliko, in tu se kot senca vlečejo še druge indijske grozote, kot je bila zemljiška reforma, ki je razlastila majhne kmete in ustoličila multinacionalke, pa eksplozija v tovarni pesticidov v Bhophalu leta 1984, ki velja za najhujšo industrijsko nesrečo na svetu in ki je poškodovala in umorila okoli 600.000 ljudi.
Kaj je torej ministrstvo za srečo?
Zgodba o neizmernih tegobah, krivicah, ki jih doživljajo mali ljudje, a tudi o zmagah, pa naj so še tako drobne, ki jim omogočajo tudi srečo, ljubezen, solidarnost.
