Pandemija je nekatere panoge prizadela, druge pa dvignila. A če naraščanje prodaje računalniške opreme, mask, razkužil, moke, kvasa, marihuane in drugih »esencialnih« pandemičnih dobrin ni presenečenje, porast prodaje knjig (tako elektronskih kot klasičnih) to vendarle je. Vsaj manjše. Tudi pri nas.
»Sem zmagovalec pandemije. Prodal sem 20.000 knjig,« je Dušan Cunjak, znani ljubljanski knjigotržec, oklical svojo zmago ob uradnem koncu pandemije v Sloveniji. Vse pandemične dni ga je bilo videti postajati pred svojimi ljubljanskimi antikvariati. Ponujal je vtis, kot da se predvsem prebija skozi brezdelje. Da čemeč na nabrežju Ljubljanice in ob kavah iz bližnjega avtomata zgolj čaka boljše dni. Napačen vtis. Posli so tekli. Kot razlaga sam, je začel delovati približno dvajset dni po razglasitvi pandemije.
Dostava knjig s kolesi
Po vzoru dostavljalcev hrane je vzpostavil sistem, temelječ na pošti in prodajalkah, ki so s kolesom in nahrbtniki razvažale naročila po mestih. Najslabše so posli tekli v Mariboru in Kopru, zelo spodobno pa v Ljubljani, Kranju in Celju. »Veliko je prodanega, vendar pa je zaslužek majhen, saj sem knjige ponudil po najnižjih možnih cenah, med enim in tremi evri, prav tako sem vsakomur, ki je kupil knjigo, dal še eno zastonj. Razdelil sem jih približno pet tisoč. Pretežno so se kupovali romani in zgodovina, četniki, partizani in te zadeve, načeloma pa sem ponudil knjige, ki se sicer ne prodajajo, čeprav je bil med njimi tudi Slovenski leksikon v treh delih, pri čemer je pred nekaj leti ena knjiga stala 180 evrov, tri pa 400, v teh dneh pa sem jo prodal za 54 evrov. In mi je kar malo žal. Kot tudi za Da Vincijevo šifro, ki sem jo prav tako prodal za pet evrov, čeprav je vredna vsaj 30. A prodajal sem predvsem knjige, ki so se mi kopičile v skladišču.«
Če se ukvarjaš s posli, kot je prodaja knjig, moraš imeti občutek za majhne številke oziroma za spoštovanje vsakega centa. Kar Cunjak ima. Poleg tega, da je nekaj zaslužil in se znebil manj slabše prodajanih knjig, ki so mu predvsem polnile skladišča, je še vzpostavil odnos s starim nasprotnikom: »Lahko rečem, da sva se po dvanajstih letih, ko mi je pošiljal redarje in kazni, enkrat pa mi je celo lastnoročno razdrl stojnico s knjigami, pobotala z županom Zoranom Jankovićem. Tokrat mi je odobril, da lahko prodajam knjige z dovoljenjem mesta. Hotel sem si omisliti celo avtobus, ki bi ga predelal v potujočo knjižnico, vendar se je to izkazalo za prezapleteno.«
Navkljub njegovi samooklicani zmagi ostaja vprašanje, kdo je dejanski zmagoviti knjigotržec pandemije. Kajti knjige so se v minulih mesecih nasploh dobro prodajale. Takšne so tudi informacije iz širnega sveta. Pandemija je dvignila predvsem male knjigarne, eden od pomembnih razlogov za njihov vzpon pa je odločitev Amazona, da razpečevanje knjige ni prednostno, zaradi česar so njihove dostave zamujale, pri čemer se je odprl prostor za konkurenco. Ime, ki ga je pandemija dvignila v ZDA, je na primer spletno podjetje Bookshop, ki ga je januarja, še ne vedoč, kaj se obeta, vzpostavil Andy Hunter. Kot knjižni entuziast se je ob konkurenci velikih nadejal kvečjemu preživetja, potem pa se mu je v nekaj tednih zgodil neverjeten prodajni razmah. Podjetje te čase zaposluje podvojeno število ljudi, v maju pričakuje šest milijonov, do konca leta pa celo 60 milijonov evrov prometa.
Še nekaj zmagovalcev
Tudi v Sloveniji se z vsaj solidnim poslovanjem ne more pohvaliti zgolj Cunjak. Rok Zavrtanik iz založbe Sanje na primer pravi: »Prodaja knjig se je povečala po vsem svetu, tako tudi pri nas. Tudi mi smo knjige ponudili po zelo ugodnih cenah. Imamo večje zaloge kot večina drugih. Izmed naslovov, ki so se še posebno dobro prodajali, so določene otroške knjige, ko smo zaloge tudi sami razprodajali po en evro, po zelo ugodnih cenah smo imeli izbrane zgodbe Roalda Dahla, izbrane pesmi Neže Maurer, večno aktualnega Alamuta, ki smo ga od leta 2001 samo v Sloveniji prodali 100.000, v času pandemije pa na pamet rečeno okoli 100 izvodov. Na zadevo lahko pogledamo na več načinov. Res je, da so ljudje doma ostali z otroki, a veliko ljudi je tudi samskih, knjiga pa je lahko oblika zelo kakovostne zabave, pri čemer je pri Slovencih še pomembnejša, kajti brez knjige se danes verjetno ne bi pogovarjali slovensko. Skratka, združilo se je ogromno dejavnikov, med njimi seveda tudi ta, da knjižnice niso delovale, pri čemer se moramo zavedati, da imamo Slovenci enega najboljših knjižničnih sistemov na svetu.«
Za knjigo je treba imeti čas in pandemija ga je ponudila. Vendar pa čas kot tak ne more biti edino pojasnilo, da je živelj planil po njih. Ne nazadnje je splet kot največji konkurent tradicionalnega branja ves čas deloval. Mnoge vsebine, ki to sicer niso, so bile v času pandemije odklenjene ter na voljo, prav tako TV-programi in vsa preostala ponudba, vključno z vedno zmagovito pornografijo. Kaj drugega bi še lahko bilo posredi? Mirela Smajić, predstavnica založbe Primus, kjer se prav tako lahko pohvalijo z odličnimi pandemičnimi rezultati, pravi: »Da, lahko rečem, da je šlo prav odlično. Za bralno kulturo ves čas govorimo, da upada, vendar še vedno mislim, da je primarna, kajti ko so ljudje v stiski oblegani z informacijami, pridejo do točke, ko ugotovijo, da morajo odgovore najti sami. Mi smo tako ali tako založba, ki ima velik nabor knjig za samopomoč. Knjiga je po mojem mnenju najboljše nasprotje internetu. Ta praviloma brez odmora plasira predvsem šokantne informacije, ki utesnjujejo in so si praviloma podobne, samo viri se spreminjajo. Ko človek to dojame, gre iskat drug vir informacij, s katerim si lahko pomaga. Kadar si v stiski, poiščeš pomoč v knjigi. Knjiga ti da čas, da razmisliš in si ustvariš svoje mnenje, medtem ko te splet zgolj 'šopa'.«
Knjiga se je v pandemičnih časih torej izkazala za esencialno dobrino, Dušan Cunjak pa kani jesen, ko pričakuje, da bi se virus lahko vrnil, dočakati opremljen z mobilno knjižnično enoto. No, ob takšnih informacijah in spekulacijah se lahko tudi vprašamo, ali se ne bodo v knjigotržne vode v prihodnje podali tudi gospodje, ki praviloma igrajo zgolj na velike in skrajno zanesljive opcije. Kot na primer Joc Pečečnik ali fantje iz podjetja Geneplanet.
