zakaj tako? Ljudje, ki so se znašli v vrtincu koronavirusa v domovih za starejše, se soočajo s skrajno nehumano in ponižujočo obravnavo, posebno tisti, ki so zboleli za demenco in živijo na varovanih oddelkih.
Na vas se obračam tako v imenu svojcev kot v osebnem, kot hči, ki že devet tednov nima stika z mamo, ki prebiva v domu starejših v Ljubljani. Od začetka epidemije sta minila že dva meseca in pol. Kaj se bo še zgodilo, se ne ve, lahko se pa predpostavlja. Če se bo preveč stvari naenkrat sprostilo, nam drugi val zagotovo ne uide. Če se pa odprejo še meje, bomo spet postali ujetniki na svojem. Med tem časom je bilo nedvomno precej primerov kršitev vsesplošnih človekovih pravic, s katerimi se nihče ni posebej ukvarjal, saj je bilo izredno stanje. Tudi varuh ni bil v pomoč, niti kdo drug.
Ni bilo dovolj zaščitnih sredstev, razkužil, ni bilo napotkov stroke, odgovorni niso vedeli, kako ukrepati, kako je z bolnišnično in zdravstveno oskrbo, za koga, pod kakšnimi pogoji, koga poslati v bolnišnico in koga ne, kdo zasluži nego, kdo ne. Manipulacija s starostniki s strani države nezaslišana. Cirkus.
Vzporedno s to zgodbo se je dogajala tudi naša. Mi, svojci, smo ostali pred vrati. Omogočene so nam informacije v stilu, vse je v redu, ste brez skrbi. Po vsem tem času smo še vedno odvisni od volje tistih, ki imajo ključ, in še vedno poslušamo enake novice, ki to sploh niso več. Zakaj se skrivajo podatki, realno stanje, kdo je to zapovedal?
Izpostavila bi varovani oddelek, ki šteje oziroma je štel petindvajset ljudi, ko je bila oklicana stroga izolacija. Svojci ne smemo izvedeti zdravstvene slike oddelka po vsem tem času, skrbi nas, kako je na splošno z zdravjem ljudi v domu, na oddelku, v kakšni kondiciji so, ali se vsaj družijo, ali je okužba še vedno prisotna (zdi se, da je nekaterim domovom epidemija prišla zelo prav). Kje je ta pregovorna skrb za ranljivo populacijo? Sklicevanje nanjo s strani direktorjev in odločevalcev je pravzaprav predrzno in skrajno nedostojno. Pripominjam, da so tudi meni in vsem nam, ki smo zunaj, kršene osnovne človekove pravice, tako s strani države kot preostalih vpletenih. Tudi navodila za stike so skrajno neživljenjska in krivična. Tuji zunanji osebi (frizer) je stik z varovancem omogočen, svojcu pa ne, spoštovati mora dvometrsko razdaljo. To ne gre, ni logično, ni prav. Na tak način se svojce postavlja v podrejen položaj, krati se nam stike z materami, očeti…
Kdo je tisti, ki nam bo omogočil enakopravno in pravično obravnavo v tej težki zgodbi, saj je bilo čakanja dovolj? Potrebujemo dejanske, resnične, izčrpne informacije, pripadajo nam, potrebujemo obiske, ki nam vsem že načenjajo dobro voljo. Ljudje so v čedalje slabši kondiciji, tako telesni kot umski. Zanimivo bo videti, koliko jih bo sploh še hodilo, za koliko so shujšali in kako dehidrirani so, ko to mine.
Res je višja sila, odločiti se bo treba. Bomo starostnike končno začeli obravnavati kot ljudi ali jih bomo žrtvovali in kdo bo tisti, ki si bo upal pritisniti na gumb? Ali je bil gumb že pritisnjen, prav potihoma, daleč od množice? Zakaj in za kakšno ceno? Kdo nam bo odgovoril?
Povejte, gospod minister.
Silvija Novak, Ljubljana
