Njena znanstvena, miselna in moralna oporoka nam ostaja trajno zapisana v knjigi »Poti in srečanja« izpred dveh let. Vrednih zaslug in odmevnih dosežkov v znanstvenem in pedagoškem delu ni nikdar pripisovala sebi, tudi v tej knjigi ne. V vsej svoji skromnosti je prof. dr. Aleksandra Kornhauser tak svoj odnos izrazila z mislijo Toneta Pavčka: »Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi!« In njo je ta sreča spremljala že v ranem otroštvu, med drugo svetovno vojno, v času šolanja in pozneje v poklicnem življenju, ko se je srečevala s številnimi znanimi uglednimi znanstveniki in politiki kot članica izvršnega sveta SR Slovenije in v okvirih Združenih narodov in Unesca.
V vseh okoljih delovanja je zapuščala močne sledi. Čeprav je bila znanstvenica na področju ene najbolj eksaktnih naravoslovnih ved, tj. kemije, je venomer in povsod izžarevala humanistične vrednote in svoj izostreni socialni čut. Vem, da mi ne bi zamerila, če bi k slednjemu pripisal še, da je s pristopi k prenosu znanja neprikrito izražala tudi svoje razredno-socialne vrednote. Morda je prav zaradi slednjih ostajala pred vrati naše SAZU, medtem ko sta jo v svoje vrste sprejeli tako svetovna kot evropska akademija znanosti.
Kot odposlanka Unesca je začasno zapustila raziskovalne laboratorije in se podala na prostrana polja pod Kilimandžarom, kjer je domačinom pomagala do kruha z gojenjem kamilic. S projekti za ravnanje s komunalnimi odpadki, za kontrolo industrijskih odpadnih vod in ozaveščanjem o nevarnostih uporabe insekticidov v kmetijstvu je pomagala v Albaniji, Bolgariji, Romuniji in na Poljskem. V Ukrajini in Belorusiji je pomagala pri reševanju okoljskih problemov z organizacijo seminarjev v Kijevu in Minsku. Pomagala je pri zasnovi projektov, informacijskih in nadzornih sistemov za nevarne odpadke, za njihovo ločeno zbiranje in njihov strogo nadzorovan sežig. Pot s podobno misijo jo je vodila dalje v Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan.
S podobnim poslanstvom je nadaljevala delo v državah centralne Azije, bogatih z zemeljskim plinom in nafto. Posebno zahtevne preizkušnje so jo pričakale v Kirgiziji ob poskusih ekološke sanacije Aralskega jezera. Sledila je pot s posebno ekspertno skupino OZN v Mongolijo, vse do roba puščave Gobi. Tu je na Univerzi v Ulan Batorju vodila seminarje v izjemno težkih življenjskih razmerah, z velikim osebnim pomanjkanjem in v nevarnih okoliščinah. Tam so jo vznemirile in kot človeka pretresle zlasti delavcem nevarne delovne razmere. To poslanstvo je s pomočjo svojega soproga prof. Malcolma Frazerja, vplivnega akademika v Londonu, že želela predčasno zapustiti, a se je odločila, da vztraja do konca opravljene naloge. Za seboj je zapustila številna občudovanja domačih in tujih sodelavcev.
Zelo površno je mogoče v tem zapisu povzeti dosežek znanstvenice prof. dr. Aleksandre Kornhauser Frazer v širšem mednarodnem prostoru, pod okriljem OZN in Unesca. Delo v slednjem je zaznamovalo zlasti sodelovanje s tedanjim generalnim direktorjem te ustanove Federicom Mayorjem ter predsednikom komisije za izobraževanje v 21. stoletju Jaquesom Delorsem, svojčas tudi predsednikom evropske komisije. Kot članica delovnih teles Unesca je pomagala in bistveno prispevala k strategiji za bodočo reformo izobraževanja, k oblikovanju njenih štirih temeljnih stebrov. Po več desetletjih od opredelitve teh načel lahko še danes pripišemo aktualnost vsakemu od njih.
Za dosežke o didaktiki poučevanja je leta 1999 kot doslej edina ženska prejela visoko Hondino nagrado, po teži blizu Nobelovim nagradam. Bila je izvoljena v Svetovno akademijo znanosti in umetnosti (WAAS) in se v njej pridružila seznamu slavnih predhodnikov Alberta Einsteina in Bertranda Russela. Na pobudo britanske akademije znanosti Royal Society je bila izvoljena tudi v Evropsko akademijo znanosti. V njenih vrstah je bilo najti samo še dva znanstvenika iz nekdanje Jugoslavije. Prejela je tudi povabilo v članstvo newyorške akademije znanosti, pa se je to zaradi njej nesprejemljivih vidikov komercialne narave ni posebej dotaknilo. Se je pa z zadovoljstvom odzvala povabilom generalnega sekretarja Kofija Anana v prestižni svet Univerze Združenih narodov.
Omenjena in druga visoka priznanja ter nagrade so žal v domačih znanstvenoraziskovalnih in pedagoških krogih namesto počastitve često zbujali zavist, nelagodje in omalovaževanje. A prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je s takšnim odnosom do svojega dela opravila kratko z besedami: »Nihče ni prerok v svoji domovini.« Svoje široko znanje in ustvarjalne moči je razdajala tudi v svoji domovini. Zavzeto in sistematično je vodila programske priprave na ustanovitev Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana in postala njena dekanka.
O primerih njene neposredne pomoči pri razvoju naših gospodarskih družb bi imeli marsikaj povedati v podjetjih Tiki Železniki, Lek, Aero, Krka, Melamin, Gorenje in še vrsti drugih. V Gorenju sta skupaj s soprogom prof. Malcolmom Frazerjem odpirala vrata v raziskovalno sfero in povezave z uglednimi tujimi univerzami, kot so Oxford in Bath v Angliji ter Oulu na Finskem.
Za nesporne zasluge pri razvoju obeh mest je prof. dr. Aleksandra Kornhauser prejela častno meščanstvo Ljubljane in rodne Škofje Loke. Krasijo jo tudi medalja zaslug za narod ter vrsta drugih priznanj, kot so častni znak svobode RS, Žagarjeva nagrada za dosežke na področju izobraževanja ter naziv ambasadorke RS v znanosti.
Spoštovana in draga prof. Aleksandra, skromno zapisani utrinki tvoje ustvarjalne in častne življenjske poti te bodo spremljali še dolgo dolgo v naših hvaležnih spominih.
Dr. Emil Rojc
