Oddaja je doživela veliko preobrazb. Mislim, da se z njo razvijamo tudi ustvarjalci. Rastemo skupaj. Mediji vse več pozornosti namenjamo znanosti, kar je prav. Z večjo zastopanostjo in popularizacijo znanosti raste tudi zanimanje zanjo. Vse več je dogodkov, namenjenih predstavitvi znanstvenih del in projektov. Če se ne motim, pa ostajamo edina TV-oddaja, ki se tedensko poglobljeno loteva znanstvenih tem s slovenskimi in tujimi strokovnjaki. To je zelo velik izziv in odgovornost.
Da ste lahko »prevodnik« med znanstveniki in občinstvom, morate v prvi vrsti tematiko zelo dobro obvladati, kajne?K temu stremim. Spoštujem ljudi, s katerimi delam, spoštujem delo samo, zato se vedno zelo poglobim v temo. Ko nekaj res razumeš, lahko to predstaviš na preprost način. Dodaten izziv pa je to tudi pokazati, še posebno, če govorimo o nečem tako majhnem, kot je na primer nanodelec. Nekdo se lahko z neko temo ukvarja pol kariere, mi pa jo skušamo predstaviti v 20 minutah, in to tako, da bo zanimiva in razumljiva za najširši krog ljudi. Najbolj nas razveseli odziv, da nam je uspelo poljudno razložiti tudi kaj, kar se včasih zdi nemogoče.
Verjetno ni veliko tem, ki se jih v zadnjem desetletju niste lotili, spoznavali ste se z medicino, vesoljem, vročinskimi valovi, kavo, vanilijo, obadi, zebrinimi progami, analizo prahu... Ste za kaj še posebno specializirani?
O vsem odločamo skupaj, dovolj smo si različne, da lahko pokrijemo skoraj vse teme. Najraje pa zagrizem v biologijo, medicino, znanost o okolju. Najtežji izziv mi predstavlja fizika.
Se spominjate kakšne posebno zanimive, zabavne, neobičajne, morda celo grozne dogodivščine s terena?Na srečo so sami lepi spomini. Najljubši: visenje s 13-nadstropne stolpnice med snemanjem zajedavcev v gnezdih mestnih lastovk, ekskluzivna priložnost spremljanja slovenskih pionirskih raziskav krasa v Altaju, vzorčenje netopirjev v jami pod Predjamskim gradom.
Vam bolj leži teren, studio ali zdrava kombinacija obojega?
Oboje mi je všeč. Zelo rada sem na terenu, saj mi ponuja veliko svobode, a zna biti včasih tudi zelo naporno. Studijske kamere imajo spet svoje čare. Adrenalin mi je všeč.
Posneli ste tudi številne dokumentarne filme, ne tako dolgo tega ste se vrnili iz Kostarike.S snemalcem Bernardom Permetom sva na povabilo nacionalnega inštituta za biologijo v Kostariki posnela dva dokumentarna filma o tej vroči točki biodiverzitete. Bilo je prelepo, a fizično zelo naporno. Ko snemaš naravo in živali, imaš pač vso opremo ves čas s seboj, saj nikoli ne veš, kdaj se bo pojavila žival, ki bi jo rad ujel v objektiv. Dve polurni oddaji bosta na sporedu predvidoma oktobra.
V RTV 4D arhivu pa že lahko najdete dokumentarni film o krasoslovju v sibirskem Altaju, številne filme z zdravstveno tematiko (o izgorelosti, parkinsonovi bolezni, demenci, multipli sklerozi), portret o srčnem kirurgu Igorju Gregoriču in zdravnici Ani Zalokar.
Urednica in voditeljica oddaje Renata Dacinger mi je lani v intervjuju povedala, da jo je že od malega vleklo v naravoslovje, a se je na koncu vendarle odločila za družboslovje. So tudi vas že od nekdaj zanimale te teme?
Kot deklica sem sanjarila o pasjem hotelu. Še danes prenašam polže in žabe z ene strani ceste na drugo. Od nekdaj me spremljajo psi. Razmišljala sem o študiju veterine, a me vsaka izguba živali močno prizadene, zato sem idejo opustila.
Predlani ste prejeli nagrado Prometej znanosti. Koliko vam pomeni taka strokovna pohvala?Veliko! Sem izredno vesela in hvaležna, da je Slovenska znanstvena fundacija moje delo ovrednotila tako kakovostno, da mi je podelila to priznanje.
Preberite še intervju z voditeljico in soustvarjalko oddaje Renato Dacinger: Poleg daljinca je “sovražnik” postal še mobilni telefon
