Zadnji ples začne tam, kjer se pravzaprav vse konča. Kot izhodišče pripovedi vzame sezono 1997/98, zadnjo, v kateri je Michael Jordan nastopal za ekipo Chicago Bulls. Biki so takrat osvojili šesti naslov prvaka lige NBA v osmih letih. Biki niso bili le fantastični košarkarji, bili so svetovni kulturni fenomen. Še leta 1992 so ligo NBA gledali v 80, sedaj jo gledajo v več kot 200 državah sveta. Biki so bili beatli ameriške košarke in njihov glavni zvezdnik je bil Michael Jordan. »Poezija v gibanju«, »najboljši vseh časov«, »črna mačka« slišimo. Jordan je bil velikan. Vedel je, kaj mora narediti in ko je prejel žogo, si vedel, kako se bo končalo. Košarka je bila v njegovih rokah videti enostavna. In čeprav je rdeča nit desetdelne miniserije brez dvoma Michael Jordan, to nikakor ni samo njegova zgodba, temveč zgodba ene najuspešnejših NBA ekip vseh časov. Portret predanih posameznikov, portret fantastičnega chicaškega moštva in nazadnje tudi portret mentalitete zmagovalcev.
Statistiko poznamo, zato statistika ni v ospredju, pač pa prednjačijo anekdote s tekem in treningov ter intervjuji igralcev in vodstva kluba, ki slikajo tako zmagoslavne kot konfliktne odnose znotraj franšize Chicago Bulls. Leta 1997 je bilo jasno, da je to zadnja sezona šampionov, ki so se lahko do tistega trenutka pohvalili s petimi šampionskimi prstani. Režiser Jason Hehir skače po časovni premici in krmari med različnimi sezonami in preteklostjo ključnih igralcev. Razkriva njihove osebne značilnosti, njihove šibkosti, njihove kreposti, razloge za uspeh. Režija je brezhibna, tempo hiter, montaža dinamična. Serija ostaja zanimiva ne glede na to, ali gledamo Jordana v kavču njegove luksuzne vile ali na igrišču skrbno izbranih tekem. In ker je to športna drama, gledamo veliko športa in veliko drame. Nekaj za športne entuziaste in nekaj za ljubitelje rumenih novic.
Ne izzivaj črnega Jezusa
Izvemo na primer, da je bil Jordan najboljši tudi v vrtenju jezika in da je Reggieju Millerju nekoč po tekmi dejal, »naj ne izziva črnega Jezusa«. Da je bil Scottie Pippen sicer res drugo ime ekipe, a šele šesto pri pogajanjih za honorarje. Pa o Dennisu Rodmanu, ki je sredi sezone rad za več dni pobegnil žurat v Las Vegas. Pa o Philu Jacksonu, trenerju z unikatno filozofijo in izjemnim človeškim čutom, ki je bil v mladih letih hipi in je svojo trenersko pot začel na Portoriku, kjer so župani na tekme hodili s pištolami. Premeteno vzporejanje zakulisnih zgodb in športnih podvigov je dvojna zmaga. Je tisto, zaradi česar je Zadnji ples nekaj, kar je treba videti. Ker pove znano zgodbo tako, da je znova zanimiva in tako razburljivo, da ne rabiš vedeti reči o košarki pa te vseeno potegne vase. Nekaj kredibilnosti seriji odvzame to, da je imel Jordan s svojo produkcijsko hišo nadzor nad tem, kateri posnetki so lahko objavljeni.
Upravičeno ali neupravičeno tovrstne produkcije pač neizbežno gojijo kult osebnosti, pri čemer lahko negativni aspekti uspešnih zgodb izgubijo mesto. Serija je zaradi tega mestoma enostranska, a režiserju Hehirju je ne glede na omejitve s pomočjo detajlov uspelo izpostaviti veliko več, kot slišimo iz intervjujev. Včasih preprosto tako, da je Jordanu namesto pripravljenih vprašanj v roke porinil tablico z izjavo nekoga drugega. V teh trenutkih je jasno vidno, kako previden in spreten je pri gradnji svoje medijske podobe Jordan še danes. »Ko bodo ljudje videli te posnetke, bodo rekli, da nisem bil prijeten človek, da sem bil mogoče celo tiran. Ampak to so tisti, ki niso nikoli osvojili ničesar,« pripoveduje o svoji delovni etiki, ki je povzročila številna trenja s soigralci. »Lahko sprejmem neuspeh. Vsakemu lahko spodleti. Ne morem pa sprejeti, da nekdo ne poskusi,« ne odstopa niti danes. In če priženeš to filozofijo do skrajnosti, postane kristalno jasno, da je znal biti Jordan pasji.
Mentaliteta zmagovalca
A po drugi strani vrhunski šport seveda ni igra normalnosti in povprečnosti. Nasprotno. Vrhunski šport je igra takšnih ali drugačnih ekstremov. Fizičnih in psihičnih. Res je, poti so različne. Lahko si Tina Maze, lahko si Ilka Štuhec, a v jedru vseh športnikov, ki jih gledamo na najvišjih stopničkah največjih tekmovanj, je verzija tistega, kar vidimo pri Michaelu Jordanu. In ena največjih odlik Zadnjega plesa je ravno, kako lucidno prikaže to lakoto po uspehu. Predanost, vztrajnost, stremenje k popolnosti. Športnika z božjim kompleksom, ki je postal košarkarski bog. Mentaliteto šampiona. Biti takšen šampion namreč pomeni, da ne maraš porazov. In Michael Jordan resnično ni maral porazov. Ne glede na to, ali je šlo za kartanje s soigralci ali zgolj metanje kovancev z varnostniki. To preprosto ni bilo v njegovem dednem zapisu. A če je kaj izoblikovalo Michaela Jordana, so bili to ravno porazi. Ker jih je sprejel, ker so ga utrdili, ker se je iz njih učil. Obrnil jih je sebi v prid. »V svoji karieri sem zgrešil več kot 9000 košev. Izgubil sem več kot 300 tekem. 25-krat sem zgrešil odločilni met. Znova in znova in znova sem doživljal neuspehe v življenju. Ravno zato mi je uspelo.«
Biti šampion, pomeni biti drugačen. Zmaga ima svojo ceno. Biti vodja, ima svojo ceno, a Michael je bil pripravljen plačati davek. Michael je živel za to, da bi igral proti najboljšim in jih premagal. Živel je v sedanjosti in zaradi tega je moral vedno znova dokazati, da je najboljši. Nekoč je nek novinec proti Chicagu zbral 37 točk in povedel ekipo do zmage. Jordanu je po tekmi čestital za dobro tekmo, Jordan pa je zato naslednji dan na tekmi proti isti ekipi nasul toliko točk v enem polčasu. Ko so ga vprašali, če so ga res podžgale besede novinca, je odvrnil, da si je to preprosto izmislil. Razumete? Michael je bil takšen 365 dni v letu in takšno predanost je nato pričakoval od svojih soigralcev. Najslabše, kar si lahko naredil, je, da si ga premagal. Je v športu še kaj bolj ironičnega?
Najboljši vseh časov?
Michael je v športni drami Space Jam igral proti vesoljcem, Hollywood pa je pozabil omeniti, da je bil tudi on vesoljec. Ko je stopil na igrišče, ni bil iz tega sveta. In ker je bil vesoljec, so morali biti vesoljci tudi vsi ostali člani moštva. In Biki so bili svoj čas resnično rokerski zvezdniki. Ali je bil najboljši vseh časov? Igral je že tako. Je ta dokumentarec res izšel zaradi tega, ker je Jordan želel športno javnost v času LeBrona Jamesa znova opozoriti nase? Morda, a te primerjave so nesmiselne in nepomembne. To ni bila košarka metov za tri točke in današnjih sodniških kriterijev. To so bila košarkarska devetdeseta, to je bila preprosto druga era. To je bilo obdobje Jordana in ekipe Chicago Bulls. Bolje se je torej vprašati, kaj pravzaprav je tale miniserija. Zagotovo ni širši presek obdobja po vzoru odlične O. J.: Narejeno v Ameriki. Kot tudi ne serija, ki bi pretirano vrtala po osebnih napakah teh velikih športnikov, temveč čista, z adrenalinom nabita športna dokumentarna drama, ki prikaže levje srce Bikov, posameznike, ki so mu dajali utrip in zmagovalno mentaliteto, s katero je vse okoli sebe okužil Michael Jordan. Zadnji ples brez ovinkarjenja pokaže, da šampionskih prstanov pač ne delijo zastonj.
