A Bono je Bono. Podobno kot moderni populistični politiki, kakršne seveda najdemo tudi pri nas, zna zapeti ob pravem času. Šestdeset skladb, ki naj bi ga najbolj zaznamovale, je razvrstil po celotnem spektru sodobne popularne glasbe. Pa ne, da gre za denar – med šestdesetimi je omenil vse od Beatlesov do Sex Pistolsov, od Patty Smith do Lady Gaga (na 51. mestu). Ljubi seveda Davida Bowieja, med najboljšimi so tudi John Lennon, Rolling Stones, Elton John, Andrea Bocelli, Elvis Presley, Johnny Cash, Kraftwerk, Prince, Daft Punk, Madonna, Jay-Z, Alicia Keys, Talking Heads, Lou Reed, The Verve, Joy Division. Nobenih presenečenj, na svojem mestu so tako R.E.M. kot Nirvana in Coldplay, celo Bee Gees. Na vrhu njegovih najljubših pa je seveda sam Bono – Paul David Hewson, rocker in poklicni borec za človekove pravice.
Luciano Pavarotti, Bono & Zucchero, Miserere
Seznam šestdesetih skladb povsem logično vključuje tudi tri skladbe, ki jih je prebrisani Bono posnel z drugimi izvajalci. Spodaj, nižje na lestvici, je na 52. mestu popevka s Frankom Sinatro I've Got You Under My Skin, višje, na 37. mestu, pa so njegovi U2, ki so ob pomoči Kendricka Lamarja zaigrali XXX. Jasno, najboljša skladba, tista, ki je najbolj vplivala nanj, je njegova skladba. Gre za skladbo Miserere (Milost), ki jo je na svojo šesto veliko ploščo z enakim naslovom leta 1992 uvrstil italijanski glasbenik in pevec Zucchero. Na sicer morbidnem izdelku je sodelovala množica različnih glasbenikov, med drugim tudi Elvis Costello. In seveda veliki italijanski tenorist Luciano Pavarotti. Bono je napisal angleško verzijo besedila. Na koncertih je potem iz skladbe (najboljši Pavarottijev crescendo, pravi Bono) nastala množica verzij, ki so jih v dvoranah, še najraje pa na stadionih, prepevali tako Pavarotti kot Zucchero in Bono, v zadnjem času pa jo še največkrat izvaja Andrea Bocelli.
Sex Pistols, Anarchy in the UK
Človek si ne more kaj, da se ne bi nasmehnil, ko pevec, ki je pravzaprav prodal punk in iz njega naredil posel, med skladbe, ki so vplivale nanj, uvrsti najbolj znan punkovski komad, tako rekoč himno angleškega punka, ki je izšla 26. novembra 1976. »Jaz sem antikrist, jaz sem anarhist,« kričijo Sex Pistols in težko je verjeti, da se je Bono, zaprisežen katolik, ki se ob ameriških predsednikih rad sreča tudi s papežem, našel v teh verzih. Mimogrede, prva mala plošča Sex Pistolsov je na angleški lestvici dosegla 38. mesto.
Kanye West, Black Skinhead
Chicaški hiphoperski megazvezdnik je svojo šesto ploščo Yeezus posnel leta 2013 v Parizu. In čeprav so bili kritiki deljenih mnenj, je osvojil lestvice v ZDA, na Otoku, v Rusiji, Evropi in Avstraliji. Še posebej v vzhodni Evropi je odmevala skladba New Slaves, predelana verzija uspešnice Gyöngyhajú lány starih madžarskih rokerjev Omega. Kaj pa Črni skinhed, prva mala plošča z albuma Yeezus, ki je všeč Bonu? Kritiki pravijo, da gre za eno najboljših antirasističnih raperskih besedil. Produkcija: duo Daft Punk.
Billie Eilish, Everything I Wanted
Ameriška najstnica, čudežna deklica z zahodne ameriške obale, je bila v času, ko je izdala popevko Everything I Wanted, ki je Bonu tako všeč, stara šele sedemnajst let. Zdaj, pol leta kasneje, je že polnoletna in kot vsi na Bonovi lestvici služi mastne denarje. Še več, dekle s sanjajočimi besedili, ki vso muziko piše v sodelovanju s svojim bratom Finneasom O'Connellom, poje naslovno popevko No Time to Die v novem Jamesu Bondu. Gre za najmlajšo izvajalko izmed vseh, ki so kadarkoli pele v filmski seriji o Jamesu Bondu.
David Bowie, Life on Mars?
Leta 1971 je na albumu Hunky Dory izšla tudi skladba Life on Mars? s čustvenim psihedeličnim besedilom, ki ga je mogoče razumeti na množico načinov. Skladba je posebej izšla še enkrat, leta 1973 (na drugi strani je za mnoge celo zanimivejša The Man Who Sold the World), in se med najbolj prodanimi na Otoku zadržala kar trinajst tednov. Mimogrede, na klaviaturah je Bowieju pomagal legendarni Rick Wakeman, klaviaturist skupine Yes. Bono je zapisal, da je popevko poslušal pod odejo leta 1973, ko je skrivaj spremljal ilegalni radio Caroline.
The Beatles, I Want to Hold your Hand
Če od vseh mogočih popevk, rock komadov in kaotičnih psihedeličnih del Beatlesov najbolj ceniš mladinsko ljubezensko Rad bi te držal za roko, mora biti s teboj nekaj hudo narobe. Beatlesi, ki so predvsem po letu 1966 v rock glasbi odprli kopico novih, prej neodkritih smeri, so popevkico, ki je všeč Bonu, posneli 17. oktobra 1963 in se takoj pognali na vrh angleške lestvice. V ZDA je na prvo mesto prišla januarja 1964. John Lennon je nekoč izjavil, da je popevke škoda, saj so jo zaigrali prehitro, zato njena melodija ni prišla do izraza.
Ramones, Swallow My Pride
Na drugi plošči ameriške punk skupine Ramones Leave Home iz leta 1977 je tudi komad Swallow My Pride, ki je izšel tudi na mali plošči (na drugi strani je zelo znana Pinhead). »Pogoltnil bom svoj ponos,« je napisal pevec Joey Ramone, govori pa o njihovem odnosu z založbo Sire. Jasno, punkerji, kot je bil nekoč tudi Bono, so želeli od založb izsiliti čim večjo avtonomnost, kar pa ni bilo vedno mogoče, zato so se večkrat morali podrediti sistemu. Nekateri so na koncu vseeno postali zmagovalci, med njimi tudi Ramones.
The Clash, Safe European Home
Če bi vprašali poslušalce punk skupine The Clash, gotovo ne bi izbrali istega komada, kot ga je Bono. Kakorkoli, Varen evropski dom je skladba z druge velike plošče skupine Clash (Give 'Em Enough Rope), ki je izšla novembra 1978. Besedilo sicer eksplozivne skladbe govori o obisku šefov benda Joeja Strummerja in Micka Jonesa na Jamajki, kjer se niti približno nista dobro počutila. Kasneje sta razlagala, da verjetno ne bi preživela, če ne bi domačini mislili, da sta mornarja. Na koncu sta bila srečna, da sta se vrnila v Evropo. Toliko o brexitu.
Public Enemy, Fight the Power
Bono je, podobno kot kak slovenski politik, v prostem času tudi upornik, če ne drugače ob radiu, ko posluša ameriške hiphoperje Public Enemy. Fight the Power, njihova največja uspešnica, je bila posneta leta 1989, izdala jo je založba Motown. Gre za skladbo, ki jo je Spike Lee vključil v svoj film Do the Right Thing iz istega leta. Fight the Power vključuje različne vzorce in aluzije na afroameriško kulturo, vključno z opozorili o državljanskih pravicah in različnimi elementi skladb Jamesa Browna ter še nekaterih temnopoltih glasbenikov.
Patti Smith, People Have the Power
Ameriška kantavtorica je prepričana, da imamo ljudje moč, in na tem mestu se je seveda našla z Bonom. Skladba People Have the Power je bila posneta leta 1988. Gre za uvodno delo petega albuma pesnice in glasbenice Patti Smith Dream of Life, pri muziki pa je pomagal Fred »Sonic« Smith (1948–1994), njen mož, član benda in bivši kitarist skupine MC5. Skladbo v predelani verziji (najraje na začetku) igrajo člani skupine U2. Na posebnih koncertih se jim včasih pridruži tudi avtorica originala.
