Žal je v nadaljevanju pri vladajoči politiki prevladala sla po oblasti ter nepomirljiv ideološki instinkt. Hujskanja in grobi napadi na izbrane nasprotnike (v medijih, pravosodju, znanosti in kulturi, civilni družbi), so v razmerah povečane politične občutljivosti v javnosti razvneli pravo ideološko vojno, ki poglablja narodni razkol in ogroža demokracijo. Na preizkušnji so temeljne vrednote moderne civilizacije: človekove pravice in svoboščine, pravica do izražanja, pravica do obveščenosti, pravica do zbiranja ter vladavina prava (postavitev strankarskih ljudi na položaje organov pregona) in nadzor oblasti (ustanovitev koalicijske samopreiskovalne komisije, vsiljevanje vladnih sklepov o poročilu o nabavi mask ipd.).
Kriminaliziranje in naivno zlagana naprtitev krivde za nepripravljenost na pandemijo prejšnji vladi (v kateri je sodelovala polovica strank sedanje koalicije), ustvarjanje in poveličevanje odrešeniške vloge nove vlade, politična obsodba medijskega razkritja korupcije pri nabavi zaščitne opreme ter nepripravljenost za spopad z njo dodatno poglabljajo napetosti med različno mislečimi deli populacije.
Primerov družbeno neodgovornega in za ljudi povsem nekoristnega razpihovanja nacionalnih razprtij je preveč: npr. javno (uradno) sramotenje uglednih pripadnikov slovenske znanosti in kulture, ki da so okuženi z virusom marksizma; ali pa mednarodno (Svet Evrope) uradno obrekovanje in razžalitve ugleda slovenskih medijev, posebej RTV in posameznih novinarjev (depeša) in ne nazadnje mednarodno (Evropska komisija) uradno obrekovanje (širjenje lažnivih vesti) o slovenskem pravosodju.
Pritiski na Ustavno sodišče, naj izda pobudnika za ustavno presojo odloka o omejitvi gibanja, zavajanje javnosti o tem, kaj je sklenilo Ustavno sodišče, zahteve za širitev policijskih pooblastil, še posebej vojski, povsem iracionalno omejevanje gibanja na občine, naročanje policiji, kako ovaditi protestnike, prevalitev odgovornosti na žvižgača ... Vse to in še kaj ustvarja vtis, da je srž boja zoper epidemijo zares le omejevanje ustavnega delovanja institucij in človekovih pravic in svoboščin.
Javna razkritja o poslih z zaščitno opremo so utemeljen razlog za zgražanje več deset tisočev, ki se povezujejo v podporo žvižgaču. Ravnanje RTV novinarjev v oddaji Tarča je legitimno razkrivanje njim dostopnih podatkov o ravnanju političnih funkcionarjev in vplivnežev v posle z državnim denarjem, kar je dolžnost in poslanstvo četrte veje oblasti. Zato poniževanje in grožnje zoper RTV novinarje ter sporen postopek zamenjave njihovih organov, ni prispevek k združevanju, ampak šolski primer poseganja v medijsko svobodo.
Upanje, da bomo kot narod, v razmerah nevarnosti za zdravje in pretečih socialnih stiskah in gospodarski krizi, uspeli stopiti skupaj, se je razblinilo. Ostaja upanje, da je vzrok temu nevarnemu poigravanju zgolj politični oz. voditeljski voluntarizem in ne vnaprejšnje načrtovanje državljanskih sovražnosti takšnih razsežnosti, da bo treba posredovati z vzvodi oblastne sile in vzpostavljati red.
Odziv opozicije na vsiljen ideološki boj in zaničevanje temeljev slovenske državnosti (NOB) in demokracije je emocionalen in iracionalen ter seveda ideološki. Prepiri in brezplodne razprtije se nadaljujejo, zastali so domala vsi nacionalno pomembni projekti, tudi tisti, katerih pomen je tragično dokazala prav sedanja epidemiološka kriza (zdravstvo, dolgotrajna oskrba ...). Voditelji vseh strank zato nosijo zgodovinsko breme družbene odgovornosti za dogovor o enotnosti prizadevanj za postkrizno prenovo, vse drugo je proti življenjskim interesom državljank in državljanov Slovenije in je legitimen vsak upor zoper takšno početje.
Zato v Akademiji za družbeno odgovornost strankam koalicije, ki so odgovorne za razvoj države, postavljamo naslednja vprašanja:
1. Zakaj se SMC in DeSUS ne držita obljub, da ne bosta dovoljevali odpiranja ideoloških vprašanj, ki Slovenijo razdvajajo in zakaj vse stranke koalicije pristajajo na politiko razdvajanja v Sloveniji, ki jo vodijo nekateri ministri te vlade?
2. Ali namerava vlada nadaljevati z ideološkim bojem usmerjenim v medije, intelektualce, sodstvo, civilno družbene organizacije in pobude?
3. Zakaj Slovenija povečuje javni dolg za 6 milijard eurov ali morda še več, kar jo uvršča v vrh držav z največjim deležem BDP za ta namen, pri čemer vlada ne deli sredstev le najbolj ranljivim, ki so se jim zaradi pandemije prihodki zmanjšali ali stroški povečali (samozaposleni v storitvah, odpuščeni in delavci na čakanju, koristniki javnega prevoza itd.)?
4. Zakaj vlada in zakonodajna veja oblasti ne vzpostavita enostavnih in jasno opredeljenih pogojev za črpanje korona sredstev in zakaj se državna pomoč ne pogojuje s prepovedjo odpuščanja (primer Gorenje)?
5. Koliko sredstev v dveh korona zakonih bo namenjeno za izboljšano oskrbo v domovih za ostarele in za dolgoročne rešitve v okvirih zakona o dolgotrajni oskrbi in koliko domov za ostarele misli vlada RS začeti graditi do zaključka njenega mandata?
6. S katerimi ukrepi namerava vlada okrepiti javno zdravstvo, ki se je izkazalo kot nenadomestljivo pri spopadanju s korona virusom?
Člani in članice Akademije za družbeno odgovornost:
dr. Darko Štrajn,
dr. Mato Gostiša,
Miloš Pavlica,
Barbara Vajda,
Borut Brezovar,
dr. Maca Jogan,
dr. Tomaž Kalin,
dr. Lucija Čok,
dr. Boris Frlec,
dr. Aleš Blinc,
dr. Stane Pejovnik,
dr. Ivan Svetlik,
dr. Rado Bohinc,
dr. Vito Turk,
dr. Niko Toš
